Če pogledamo, kaj se dogaja v praksi, se sprašujemo, ali bo sodnik, ki je bil postavljen na številne pomembne funkcije, ne da bi izpolnjeval strokovne in druge pogoje, ki se zahtevajo za druge kandidate – ker ga je na te položaje postavljala stranka, ne pa stroka – zares lahko neodvisen in strokoven pri svojih odločitvah?
Vrhunska strokovna usposobljenost, ki naj bi bila pogoj za zasedanje pomembnih funkcij, ni vedno prioriteta strank, še posebej ne tistih, ki so znane po »partijski poslušnosti«. Če želimo sodno vejo oblasti, ki je neodvisna od politike, potem politiki ne bi smeli izbirati sodnikov.
Koliko bo sodnik razmišljal neodvisno, če je član institucije (ki se nima za stranko, čeprav ima vse značilnosti, organizacijo in hierarhijo stranke), katere funkcionar izjavi, da nas je doletel covid zato, ker ne živimo v skladu z njenimi ukazi, ali ki zahteva od svojih pripadnikov, da na referendumu glasujejo tako, kot jim je ukazano (sicer jih bo doletel božji srd?).
Ali lahko sodniki pripadajo stranki, katerih člani menijo da »če nisi z nami, si proti nam«, ki, ko gre za drugače misleče, namesto da argumentirano razpravljajo o njihovih idejah, jih napadajo kot osebe tako, da uporabljajo za njih grde izraze,zbujajo sovraštvo do njih ipd.
Odprta in demokratična družba potrebuje neodvisne sodnike, ki se odločajo po svoji pameti, strokovnosti in vesti, ne pa vojakov, ki sledijo ukazom take in drugačne stranke. Družba, kjer naj bi sodniki poslušali neko avtoritativno, totalitarno pamet, ne napreduje, ampak stagnira.
Očitno tako razmišlja tudi avtor pisma Herman Graber (Dnevnik, 13. 10. 2025).
Majda Koren, Ljubljana
