Po mnenju Gorazda Cuznarja so le trije sedanji desni ustavni sodniki vedno sodili ideološko, in to ne po svoji vesti, znanju in prepričanju, ampak po direktivah desnih strank in RKC – preostalih šest pa »delujejo samostojno in s svojo glavo«. Torej: če je v nazorsko občutljivem vprašanju mnenje sodnika enako mnenju desnih strank, ni sodil s svojo glavo, ampak po diktatu – če s svojim mnenjem in glasom podpira stališča levo-sredinske parlamentarne večine in njene vlade, pa ni sodil po njihovem diktatu, ampak avtonomno? Neresnost take argumentacije je očitna.
Moj drugi kritik (Herman Graber) namesto o bistvu problema raje piše o meni in to tako, da si izmisli, da se proglašam za nazorsko nevtralnega – čeprav nikoli ne skrivam svojih levičarskih nazorov in se po njih tudi ravnam. On pa gre še naprej in pravi, da sem »v praksi, v javnem nastopanju, desno usmerjen«! Mu je res tako težko razumeti, da bi se nazorski levičar lahko zavzemal za enako spoštovanje pravic vseh, tudi desničarjev?
Majda Koren pa se sprašuje, »ali bo sodnik, ki je bil postavljen …, ne da bi izpolnjeval strokovne in druge pogoje, ki se zahtevajo za druge kandidate … zares lahko neodvisen in strokoven pri svojih odločitvah« (ker »ga je postavila stranka, ne pa stroka«). Toda vse ustavne sodnike doslej je izvolil parlament na predlog predsednika republike, ne kakšna stranka. Ali pa avtorica s tem nejasnim retoričnim spraševanjem morda mojemu predlogu pripisuje, da bi pripeljal do česa takega? Do tega, da bi ustavne sodnike postavljale stranke?
Seveda jih tudi stroka ne more kar sama postavljati – bi pa tudi po mojem mnenju morala dobiti bistveno večji vpliv na to v postopku izbire kandidatov. Že leta 1996 sem pripravil podrobno izdelan zakonski predlog, kako to narediti, takratna (Peršakova) Demokratska stranka ga je celo uradno vložila v zakonodajni postopek – a ne levica ne desnica tega nista podprli ne takrat ne kdaj kasneje. Raje napadata in ponižujeta ustavno sodišče, kadar v njem nimata večine sebi naklonjenih sodnikov – in čakata na naslednjo priložnost, da si to večino v ustavnem sodišču spet pridobita. Če bi sedanjo »levo« parlamentarno večino srečala pamet in odgovornost za prihodnost, bi bila zdaj priložnost, da se ta začarani krog strankarskega osvajanja ustavnega sodišča (in razvrednotenja njegove vloge kot od vseh priznanega razsodnika v ustavnih sporih) vendarle konča. Nam res manjka razuma in poguma za to? Obojim – levici in desnici?
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
