So mnogo boljši kot molk politikov, ki mi cinično sporoča: »Ti kar govori – nam ni treba. Dokler imamo večino v parlamentu, jo bomo pač izkoriščali.« In tisti, ki večine zdaj nimajo, žal mislijo enako. Samo čakajo, da jo bodo dobili.
Toda v kakšni družbi želimo živeti vsi? V do dna razklani, kjer vsaka stran želi izkoristiti oblast, dokler jo ima, za uveljavljanje svojega prav za vsako ceno – ali v taki, kjer se bosta levica in desnica sicer še naprej borili za naklonjenost večine državljanov, a ob spoštovanju skupnih ustavnih vrednost, za varovanje katerih pa obe priznavata avtoriteto ustavnega sodišča. To pa je možno le, če ustavno sodišče ni že po svoji sestavi vnaprej naklonjeno parcialnim vrednotam enih ali drugih, ampak je sestavljeno čimbolj nazorsko uravnoteženo.
Donedavni položaj v našem ustavnem sodišču je bil sicer še daleč od tega, a vendarle ne tako daleč, kot je zatrjevala zlasti desničarska propaganda, da ga v razmerju 6: 3 obvladujejo zagovorniki levo-liberalnih stališč. Moj kritik Gorazd Cuznar pa je bralcem Dnevnika (8. novembra), ki mojega članka v Delu niso brali, gornje stališče podtaknil meni. V resnici sem o tem v Delu napisal takole: »Sam sem se ves čas bolj nagibal k nekoliko drugačni oceni, da so med temi šestimi le tri izrazito levo-liberalno usmerjene sodnice in trije precej bolj 'sredinsko' usmerjeni sodniki … Nekakšna srednja ocena dosedanjega stanja bi torej lahko bila, da to razmerje sicer ni bilo ravno 6: 3, kakršen je bil sicer res izid mnogih glasovanj v politično odmevnih zadevah, ampak morda bolj 5: 4 – a vsekakor v korist levo-sredinskih stališč.«
Da bi vsaj to razmerje ohranili, potem bi zdaj vsakega odhajajočega sodnika moral nadomestiti sodnik približno enake nazorske usmeritve. In ker predsednica republike pri letošnjih prvih dveh zamenjavah temu cilju ni sledila, ampak sta bila na njen predlog izvoljena dva nova sodnika po volji levo-liberalne parlamentarne večine, se je dotedanja neuravnoteženost še povečala. Če bi jo hoteli samo obdržati na že doseženi ravni, bi morala biti med naslednjimi tremi sodniki dva izrazito nasprotne nazorske usmerjenosti in en »sredinec«. Potem bi bilo to razmerje 4: 3, še vedno v korist levo-liberalne usmerjenosti (ob dveh »sredincih«).
Takih dveh izrazito »desnih« kandidatov pa sploh dobiti ne bo mogoče, če parlamentarne stranke pred tem ne podpišejo trdnega dogovora, da bo vsaka parlamentarna večina podprla tudi toliko nasprotnih, njej nenaklonjenih kandidatov, da bi se vedno dosegala kar največja možna nazorska uravnoteženost ustavnega sodišča. Bom pripravil osnutek takega dogovora – potem pa naj stranke povedo, ali so kaj takega pripravljene sprejeti ali ne. In predvsem: če ne – zakaj ne. Tudi po tem naj bi jih volilci presojali v bližnji predvolilni kampanji.
Zakaj je to za enako spoštovanje ustavnih pravic vseh nujno potrebno, sem v teh 30 letih obširno pojasnil že velikokrat. Naj to tu skušam strniti v en stavek: zato, da bi potem vladna in opozicijska stran tudi za svoje najbolj nazorsko (ideološko) zaznamovane spore (npr. o istospolnih porokah, splavu, evtanaziji itd.) imeli za obe sprejemljivega ustavnega razsodnika. Ne pa nazorsko pristranskega, katerega končno razsodbo en del javnosti pozdravlja kot pravično, drugi del pa doživlja kot globoko krivično. In se s tem prepad med njima še poglablja. Zdaj je v takem položaju »desno čuteči« del države – kdaj v prihodnosti bo pa levi. V ogromni večini zadev (v 95% ?) pa nazorska usmerjenost ustavnih sodnikov na njihovo odločitev tako in tako nima vpliva, tam je pomembna le njihova vrhunska strokovna usposobljenost – ta je pa pri vseh vedno prvi pogoj za kandidaturo.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
