Sama razprava napeljuje na v praksi dokazano dejstvo, namreč da se tudi najvišje sodišče lahko odloča na podlagi subjektivnih ocen in ne nujno po objektivnih dejstvih ali veljavnih zakonih ali praksah. Torej da se ni nujno odločati skladno z resnico in pravičnostjo, ampak da je možno odločitev opreti na zakone ali njihovo interpretacijo, čeprav je to v nasprotju z resnico in pravičnostjo. Neštetokrat smo bili priča razsodbam, tudi v mednarodnem okolju, kjer se je branila črka na papirju, ne pa resnica ali pravičnost. Kot bi bilo pravo namenjeno varovanju pravnih norm, ne pa zavezano pravičnosti in resnici.
Moje izkušnje so žal slabe. Doživel sem kar dve skoraj 15 let trajajoči tožbi, ki sta me razočarali. V prvem primeru je sodnica namerno časovno nenormalno razvlekla odločanje. V drugem primeru je bila sodba zame vsebinsko neugodna in je imela tudi dve veliki procesni napaki, zaradi katerih smo šli do ustavnega sodišča, predvsem zaradi neenake uporabe zakona, torej neenakosti pred zakonom. Tam so tri sodnice po dveh letih napisale le en stavek, namreč da zahtevek ni pravne narave, da torej neenakost pred zakonom, kar je osnovna človekova pravica, ni pravne narave in je ustavno sodišče ne bo obravnavalo.
Tistemu, ki ni obiskoval okoli 15 let sodišč v svoji zadevi, naj zaupam, da po tolikem času ni več najbolj pomemben zaključek, ampak je tako zelo dolga kalvarija osebno razočaranje nad sistemom, ki bi te moral varovati. Verjamem da so pri veliki večini sodnikov njihove sodbe v 99 procentih poštene in pravične, a se kljub temu sodstva in sodišč bojim, saj sem kar dvakrat padel v tisti manjkajoči procent.
Bojko Jerman, Dolsko
