A dejansko je – povsod po svetu, ne le pri nas – drugače. In če se pri njihovem sojenju v nazorsko in politično občutljivih zadevah pokaže, da podpirajo desne politike in vrednote, na naši levici to velja za greh (za sodnika nedopustno) – če podpirajo levo (ali, recimo, levo-sredinsko) politiko in vrednote, pa naj bi to pomenilo, da so sodili zgolj strokovno in pošteno. Neresnost take argumentacije je očitna, sem opozoril že zadnjič – a zaman. G. Cuznar jo kar ponavlja – in zraven vztrajno ponavlja še svoje podtikanje, da jaz tistih šest ustavnih sodnikov, ki so doslej glasovali drugače kot »desna trojka«, samo zato štejem kar za levičarje.
Ker pravijo, da ni nič tako starega in pozabljenega, kot je predvčerajšnji časopis, naj mi bo dovoljeno ponoviti, kar sem o tem pred kratkim že jasno napisal, v Delu in v Dnevniku: »Sam sem se ves čas bolj nagibal k nekoliko drugačni oceni, da so med temi šestimi le tri izrazito levo-liberalno usmerjene sodnice in trije precej bolj 'sredinsko' usmerjeni sodniki.« To mojo oceno je glede sebe že sam potrdil sodnik Rok Čeferin rekoč, da ne ve, zakaj ga štejejo za levičarja, če je pa iz njegovih ločenih mnenj vendar jasno, da je zmeren konservativec. Kako je nazorsko ali politično usmerjen kakšen od ustavnih sodnikov, kažejo predvsem njegove sodbe in ločena mnenja (poleg njegovih člankov in drugega).
Seveda je levo-liberalno usmerjenemu delu javnosti, zdaj večinskemu, všeč, da je enako usmerjena tudi čim večja večina ustavnih sodnikov. A to je zelo kratkovidno gledanje na to, kaj je dolgoročno dobro za družbo kot celoto. Dr. Jure Spruk v zadnji številki Pravne prakse o tem pravi takole: »Svetovnonazorsko uravnoteževanje US ne pomeni, da politika prevlada nad strokovnostjo in še manj, da so posamezni sodniki agenti te ali one politične stranke. Dejansko pomeni preprečevanje ideološkega enoumja, ki ga mora sodobna demokracija v svoji predanosti pluralizmu zavrniti.«
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
