Z Matevžem Krivicem imam tudi sam bogate izkušnje v medijih (denimo ko je poskušal svetovnonazorsko uravnotežiti ustavnega sodnika Jakliča). Rdeča nit njegovega medijskega pojavljanja sta dve značilnosti. Ko mu zmanjka argumentov, spremeni smer ali bistvo polemike, in drugič, vedno hoče imeti zadnjo besedo, zato lahko (če njega vprašate) polemika traja tudi v nedogled. Tu gre iskati tudi razloge, da se z njim ne želi bosti nihče izmed pravne stroke, niti več deset nekdanjih ustavnih sodnikov, ki imajo prav gotovo tudi sedaj zelo različna pravna stališča in se v medijih ne pojavljajo za vsako (pravno) pasjo procesijo.
Torej, v zgoraj opisani maniri Krivic (v 6. nadaljevanju) osebno napade Cuznarja, češ ali mu mora prav on (Krivic) po 35 letih od uvedbe večstrankarske demokracije pojasniti, v čem se desne usmeritve in vrednote ločijo od levih. In nadaljuje, da so med šestimi (levimi) le tri izrazito levo-liberalno usmerjene sodnice in trije bolj sredinsko usmerjeni sodniki. Kako je nazorsko ali politično usmerjen kakšen od ustavnih sodnikov, pa kažejo njegove sodbe ali ločena mnenja. Zaključuje z mislijo, da svetovnonazorsko uravnoteženje ustavnega sodišča ne pomeni, da politika prevlada nad stroko, temveč pomeni preprečevanje ideološkega enoumja.
Najprej naslednje. Matevžu Krivicu se zgodi, da pozabi, kaj je napisal v začetku svojega prispevka in kaj na koncu. Odločiti se torej mora, ali imamo po njegovo razmerje 6:3 (šest na levi in tri na desni), ali pa imamo, kot sam zaključuje, le tri (levo) liberalne sodnice, trije sodniki so sredinsko usmerjeni, ostali trije pa so na desni strani, torej 3:3:3.
Krivic razlaga, da se svetovnonazorska usmeritev sodnikov kaže iz sodb in njihovih morebitnih ločenih mnenj. Že res, kaj pa preden so izvoljeni in še ne pišejo »svetovnonazorskih sodb«? Tedaj se lahko njihova (politična ali kaka druga) opredelitev ugotavlja, če je bila izražena na kakih javnih prostorih (npr. gostišče, sestanki itd.) ali pa v bolj intimnem okolju med prijatelji, sorodniki, celo v družini … Seveda se mora slišano nemudoma prenesti do ustreznih odločevalcev. Ali smo v 35 letih (res sicer starejši) postali tako hudo pozabljivi in ne vemo, kaj se je dogajalo v polpretekli zgodovini (kandidat je moral biti družbenopolitično primeren).
Krivic nič ne pove, ali bi bilo treba tako uravnoteženost določiti v zakonu ali naj bo kar tako v mislih predsednice, ko se odloča med različnimi kandidati. Sam menim, da mimo zakona o ustavnem sodišču ni mogoče ničesar spreminjati. Tako bi za kandidate za sodnike poleg sedanjega pogoja, da je pravni strokovnjak in da je star najmanj 40 let, določiti tudi (po Krivičevo) uravnoteženost. Ne vem, ali se avtor ideje ali kdorkoli drug zaveda, kako bi lahko ubesedili tako zakonsko normo in kako bi se to realiziralo v življenju. Še več polariziranja, razdvajanja in nepotrebne izgube družbene energije.
In kaj storiti s kodeksom sodniške etike, ki določa, da sodnik opravlja sodniško funkcijo nepristransko in pri tem ne dopušča, da bi pri svojem sojenju njegova nagnjenja, predsodki ali vnaprejšnja prepričanja, politični, ekonomski ali drugi interesi itd lahko vplivali na njegovo odločitev. Ni kaj, črtati in določiti, da določen odstotek sodnikov (npr. tretjina levo, tretjina desno opredeljenih ali kaj podobnega) lahko odloči tudi v nasprotju z navedenim.
Vladimir Dejan, Ljubljana
