Ta moj kritik je tej potvorbi nato dodal še tri odstavke napadov name osebno, na katere ni vredno odgovarjati – odgovorim pa naj na njegovo vprašanje, kako naj bi se sploh lahko ugotavljala nazorska usmeritev kandidatov, preden postanejo ustavni sodniki. Odgovor je preprost: enako kot potem, torej iz njihovega dotedanjega sojenja in drugega javnega delovanja (članki, razprave, študije). Da drugi sodniki (razen ustavnih) »svetovnonazorskih sodb še ne pišejo« (kot pravi g. Dejan), je pri nas sicer zelo pogosto, a zato nič manj zgrešeno pojmovanje. Že najnižji sodnik mora pri sojenju soditi tudi po ustavi – kadar sodi o nazorsko občutljivih primerih, se že iz njegovih sodb vidi, s kakšnega nazorskega izhodišča je zadevo presojal (pa če se sam tega zaveda ali ne).
Moj kritik pa svoje nerazumevanje položaja sodnika v sodobni ustavni demokraciji nato pokaže še v svojem retoričnem vprašanju, ali smo morda že pozabili, »kaj se je dogajalo v polpretekli zgodovini – kandidat je takrat moral biti družbenopolitično primeren«. Da, takrat je res bilo tako – toda v bistvu je enako tudi danes. Le da je bila ureditev takrat »enoumna«, danes pa je nazorsko pluralistična. Takrat je torej sodnik moral biti »naprednih nazorov« – čeprav mnogi sodniki to niso bili, le da tega niso javno razglašali, oblast pa se je zadovoljila s tem, da ji niso vidno nasprotovali. Praksa seveda ni bila dosledna: včasih je za diskvalifikacijo sodnika (ali učitelja itd.) zadoščalo že to, da je hodil v cerkev, včasih pa so mu to spregledali. Če je v konkretnem sojenju zato kje »zgrešil«, so pa višje instance to napako zlahka popravile.
Danes taka ali drugačna svetovnonazorska usmerjenost nikogar več ne sme diskvalificirati za sodnika, učitelja ali za kakršnokoli javno službo. Pri zadnjem razsodniku v ustavnih sporih pa bi bilo treba poskrbeti za to, da bi bili različni svetovni nazori v njem kolikor le mogoče enakopravno zastopani, saj to, kot je zapisal nekdo drug, ne jaz, »pomeni preprečevanje ideološkega enoumja, ki ga mora sodobna demokracija v svoji predanosti pluralizmu zavrniti.« Žal, kot nakazuje tudi zadnji predsedničin »ožji izbor« kandidatov za nove ustavne sodnike, gremo pri nas ravno v nasprotno smer.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
