Vztrajanje pri smučanju za vsako ceno, ustvarjanje umetnih zim z ogromno porabo vode in energije se mi zdi dolgoročno nevzdržno. Sama zadnja tri leta sploh nisem smučala. Ne vidim užitka v tem, da se pri petih stopinjah Celzija vozim po progi iz umetnega snega, medtem ko je okoli vse zeleno ali rjavo. To ni več tista prava zimska pravljica.
Kje je torej prihodnost? Ostajam realistka. Svet se spreminja, poklici izginjajo in enako velja za športe. Morda bo smučanje čez deset let resnično postalo butični šport, podoben golfu. A to ne pomeni konca rekreacije. Slovenci smo športni narod in se hitro prilagajamo. V ospredje prihajajo novi športi, kot je kolesarstvo, ki s pojavom električnih koles omogoča svobodo in dostopnost brez dragih kart.
Sama sem našla alternativo – tek na smučeh. To je šport, ki je časovno in finančno veliko bolj dostopen. Grem, kadar hočem, potrebujem uro in pol, naredim svoje in pri tem zelo uživam. V Ratečah ali Planici najdem mir in stik z naravo, ki ga na prenatrpanih in umetno zasneženih smučiščih pogrešam. Sporočilo je jasno: ne smemo »pihati proti naravi«. Namesto da na silo ohranjamo nekaj, kar okoljsko in finančno ni več vzdržno, bi morali sprejeti spremembe. Smučanje je bilo čudovito obdobje slovenske zgodovine, način življenja, ki je zaznamoval generacije. A če želimo, da bodo prihodnje generacije uživale v športu, moramo dovoliti, da si izberejo svoje strasti – pa naj bo to atletika, nogomet ali kolesarstvo – in ne smemo vsiljevati svojih neizpolnjenih ambicij na ledenih strminah, ki počasi, a vztrajno kopnijo.
Nedeljski dnevnik
