S tem bo še pred koncem tega leta znan državni prostorski načrt (DPN) osnova za projektiranje, ki ga snujejo že desetletja.« To je seveda zelo zaželeno, saj se južna in severna Ljubljana povežeta na nivoju, kar omogoča enoten urbanistični razvoj mesta.
Naš podžupan, mestni urbanist Rok Žnidaršič, pa nam je na predavanju v Slovenski matici 13. 5. 2025 povedal da bo tovorni železniški promet potekal skozi tunel pod Rožnikom na gorenjsko železnico, od tam pa poglobljeno skozi potniški center (PCL) do Zaloga, potniški promet pa bo potekal kot sedaj po terenu. Na vprašanje o cestnem križišču Dunajske in Šmartinske ceste z železnico odgovora nismo dobili. Če bo križišče z Dunajsko cesto poglobljeno pod železniškimi tiri na globino 20 metrov ali po mostu čez železnico 10 metrov nad tiri, se bo klančina pod ali nad tiri začela pri Kozolcu in končala pri Plavi laguni. Povezava z Vilharjevo cesto in severno avtobusno postajo ne bo možna, Fabianijev obroč mimo PCL pa bo prekinjen. Alternativa je le prekinitev cestnega prometa in popolna izolacija severne in južne Ljubljane, a tega si prav gotovo nihče ne želi, najmanj pa mestni urbanist.
Medtem se Potniški center Ljubljana (PCL) pospešeno gradi. Benjamin Bogovič, vodja nadzora direkcije za infrastrukturo vlade RS (DRSI), je sporočil: »Če bo čez noč padla odločitev, da bi tire na glavni železniški postaji nekoč vendarle spravili pod zemljo, bo to kljub stebrom, na katerih bo stala postajna dvorana, še vedno mogoče, tehnične rešitve bodo takšne, da bodo v prihodnosti omogočale tudi poglobitev železnice, če bo sprejeta tovrstna odločitev.« Kako je s projektom in gradnjo Emonike, ali je tudi pripravljen za poglobitev železnice, nam Benjamin Bogovič ni povedal. Ali je res vse pripravljeno za poglobitev železnice? Zakaj se gradnja podzemnih prostorov, pripravljenih na poglobitev železnice, ne uredi nemudoma? Način gradnje poglobljene železnice je skrajno nenavaden in zato neverjeten, ni tehnično in ne finančno sprejemljiv.
In če bo »čez noč« padla odločitev, da se tovorni železniški promet umakne iz središča mesta? »Severozahodna obvoznica prek naseljenih območij od Brda, Vižmarij in Črnuč do Zaloga ni več izvedljiva.« (prof. Koželj, 7. 8. 2021) Kaj pa južno-vzhodna obvoznica? Te alternative do danes ni še nihče preučil.
Odločitve čez noč uničujejo možnost kakršnega koli urbanističnega planiranja in tudi izvedbo zapoznelega državnega prostorskega načrta (DPN). Zakaj sploh stroški DPN, saj se gradi brez vsakega ozira na dokument, ki bi moral biti osnova projektu PCL?
Pri nas padajo odločitve »čez noč«, nepremišljeno. Novembra 2020 sta vlada (Janez Janša) in MOL (Zoran Janković) dosegla sporazum, da se železnica skozi mesto poglobi. Le nekaj mesecev pozneje nas je ogrozila pandemija in z njo povezana evropska finančna pomoč. Vlada je predložila, EU pa sprejela financiranje projekta prenove in nadgradnje južne železnice vse do Pivovarne Union skupaj s protihrupno zaščito. Od takrat padajo stihijske odločitve čez noč, da se čimprej porabi evropski denar. Sledila je odločitev o poteku tovornega železniškega prometa skozi središče mesta, o cestni pentlji, povezavi Vilharjeve ceste s Fabianijevim obročem, o širitvi nadvoza nad Dunajsko cesto, gradnji megalomanskega Šmartinskega podvoza, in čez noč smo dobili dva avtobusna terminala. Tudi o opustitvi Tivolskega loka, ki so ga planirali vse od leta 2016, so se odločili »čez noč«. Odločitev »čez noč« je bila tudi že nepremišljena prodaja strateških zemljišč Madžarom in Slovakom, ki so bila vse od časa cesarja Ferdinanda I. namenjena železnici, in tako je zmanjkalo prostora za PCL in prometno ureditev.
In odločitev »čez noč« bo tudi usoda naše železniške postaje, druge v Evropi še v primarni funkciji, ki je že 177 let v čast mestu in občanom, renovirane v notranjosti in zunanjosti kot vhodna vrata naše prestolnice na ploščad preko tirov, od koder se potniki spuščajo na peron. Rešitev o ploščadi preko tirov Ateljeja Marka Mušiča v mednarodnem arhitekturno-urbanističnem natečaju je prevzela Elea iC, sedanji projektant PCL, le da naše železniške postaje ne potrebuje več. Oblastnikov ne zanima strošek 50 mio evrov sanacije železniške postaje v letih 1986–1996, ki jih je plačala predhodnica Slovenskih železnic in občani ljubljanskih občin. »O usodi naše železniške postaje bo odločal neznani investitor z zavodom za varstvo kulturne dediščine,« nam je povedala ministrica Alenka Bratušek.
Ne potrebujemo odločanja »čez noč«. Potrebujemo premišljeno ravnanje, predvsem pa odločitve s sodelovanjem občanov v projektih, pomembnih za razvoj mesta, za življenje in zdravje občanov, v skladu z Aarhuško konvencijo, ki jo je sprejela tudi vlada RS.
Milan Zdravko Kovač, u. d. i. a., Ljubljana
