Zavrh je bil pred rojstnim Kamnikom celih devet let, saj so po generalu leta 1961 poimenovali novoustanovljeno Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov. Pri tem niso imeli z oblastmi v bližnjem Lenartu prav nobenih težav. Tudi na tajništvu za notranje zadeve v Mariboru je bilo društvo takoj registrirano in pod tem imenom deluje še danes. Leta 1963 so po njem poimenovali še razgledni stolp. Tudi brez težav.
Pobuda o poimenovanju društva po Maistru ni bila slučajna. Zrasla je iz globokega spoštovanja domačinov iz Zavrha in bližnjih krajev, ki so se z Maistrom prvič srečali leta 1924. Takrat je po nenadni upokojitvi, ki ga je globoko prizadela in mu pustila nezaceljene rane, general na povabilo mladostnega prijatelja Frana Štupice prvič prišel na počitnice na Zavrh. Iz sicer redkih ohranjenih pričevanj lahko razberemo, da se je pri notarju Štupici, ki je imel na Zavrhu lepe vinograde in bogato vinsko klet, dobro počutil. Drugič je prišel na Zavrh leta 1925 in tretjič, zadnjič, še leta 1929. Želel si je še priti, a mu je bolezen to preprečila. Slovenske gorice so mu prirasle k srcu, o njih je pesnil in ni pozabil, da je iz teh krajev v njegovo slovensko vojsko prišlo veliko zvestih in pogumnih borcev za severno mejo. V Lenartu ga je odločno podpiral tudi odvetnik dr. Milan Gorišek s svojimi sokoli. Maistrovi vojski je pomagal z živežem in z denarjem. Večkrat sta se srečala, saj sta bila oba panslavista in podpornika prve jugoslovanske države SHS.
O Maistru so na Zavrhu po njegovi smrti leta 1934 domačini vedno spoštljivo govorili. Ne na skrivaj, pač pa javno. Na to resnico je spomnil lenarški župan mag. Janez Kramberger na letošnjih, že 39. Maistrovih prireditvah na Zavrhu. Domačinom je izrekel javno priznanje za ohranjanje in negovanje spomina na tega pokončnega moža. Od gostoljubja med počitnikovanjem v letih 1924, 1925 in 1929, do leta 1961 in po letu 1984, ko so vzklile pobude za organizirano negovanje spomina. Že leta 1986 so dosegle svoj namen. Še v globokem socializmu, v nekdanji skupni jugoslovanski državi. »Vsem generacijam na Zavrhu velja iskrena zahvala za iskreno slovensko domoljubje, ki ste ga znali povezati z Maistrom in njegovo zgodovinsko vlogo,« je bil jasen župan Kramberger. Zavrh je bil prvi, ki je Maistra sprejel odprtih rok. Zdi se, da je večkrat krivično potisnjen na stranski rob in ga medijska poročila o praznovanju dneva Rudolfa Maistra pogosto prezrejo. Žal se je to zgodilo tudi letos. Ne bo pa ga prezrla zgodovina, saj nosijo završke spominske prireditve v sebi globoko sporočilo domoljubja, strpnosti in miru. To je bila tudi rdeča nit kulturnega programa.
Za razliko od Zavrha je bil v bližnjem Mariboru odnos partijske nomenklature do Maistra drugačen. Mnogo bolj odklonilen kot drugod po Sloveniji. Leta 1978 se je zgodil povsem nepotrebni in neprimerni umik Maistrovega doprsnega kipa iz mariborske občinske avle pred osnovno šolo v Šentilju. Spominjam se, da je to dejanje javno obsodil prvi rektor mariborske Univerze, zaslužni profesor in svetovljan širokih obzorij prof. dr. Vladimir Bračič, ki žal v Mariboru še vedno nima svojega spomenika. Maistrov kip (delo akademske kiparke Vlaste Zorko Tihec) pred Prvo gimnazijo je bil postavljen in odkrit šele 10. oktobra leta 1987. A tudi pri odkritju so se zgodile krivice, je povedala na Zavrhu Dunja Samec, vnukinja tajnice generala Maistra v Narodnem svetu za Štajersko, legendarne Henrike – Rike Sinič. »Babica na odkritje spomenika ni bila povabljena in to jo je neizmerno bolelo do smrti.« Ali pa nepotrebni birokratski zaplet, ki ga je občutil zadnji Maistrov borec iz Maribora Friderik Kralj. Zamudil je rok za oddajo vloge za priznanje statusa Maistrovega borca. In ga ni dobil vse do leta 1991 v samostojni Sloveniji. Pa so ga vsi poznali kot Maistrovega borca in za nameček tudi kot partizana, borca Ljubljanske brigade od leta 1943. Grenkobo in razočaranje je dolgo skrival v sebi. Leta 1987, ko so odkrili Maistrov spomenik pred Prvo gimnazijo, je politikom v brk zabrusil, da bi se že spodobilo, da bi generalu na glavo posadili tudi generalsko kapo. Kot se to za vojaka in še posebej za generala spodobi. »Kljub temu se je svojemu dragemu poveljniku vselej spoštljivo priklonil,« je o očetu na Zavrhu letos povedala hčerka Mira Kralj. Še en droben kamenček v mozaiku zgodovine iz Zavrha, ki ne bo odveč.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
