V Sloveniji naša aktualna stopnja strokovnega znanja s tega področja ter gradbenih izvedb projektov, predvsem na področju komunalne infrastrukture (v tem primeru kanalizacijskih omrežij ter gospodarjenja s komunalnimi odpadki), že nekaj desetletij nerazumljivo stagnira in tako hudo zaostaja, predvsem zaradi hitrega razvoja strokovnega znanja naših nemško govorečih evropskih kolegov.
Pri načrtovanju naše komunalne infrastrukture se slovenski projektanti sicer praviloma sklicujejo na predpisane zahteve evropske in domače gradbene zakonodaje, DIN-norm in strokovnih smernic, vendar pa pogosto pri projektiranju ter gradnji teh objektov iz neznanja ali brez strokovnih utemeljitev ne ravnajo v smislu teh predpisov ali celo zavestno »prilagajajo« ali »spregledajo« njihove predpisane, normativne ali »predrage« zahteve. Projektna in razpisna dokumentacija je pogosto izdelana prilagojeno želenemu ponudniku, običajno pa tudi nestrokovno, površno in pomanjkljivo, zatorej so kasneje potrebni številni, obsežni ter hudo dragi (včasih celo nepotrebni) aneksi. Gradbeni nadzor je običajno zelo nestrokoven, pomanjkljiv in površen, saj očitno nihče ne odgovarja za slabe, preplačane in pomanjkljive projektne in gradbene izvedbe.
Javno razglašene številne nestrokovne ter neizvedljive obljube ljubljanskega župana in njegovih »strokovnih« sodelavcev, tako na primer glede absolutne vodotesnosti bodočega kanala C0, zaradi kanala C0 posledično izboljšane odlične kakovosti ljubljanske pitne vode, zaradi dodatne sežigalnice še izboljšane kakovosti zraka v ljubljanski kotlini itd, bi bile res hudo smešne, če nam ter našim zanamcem v bodoče dejansko ne bi grozile nepopravljive hude zastrupitve pitne vode ter zraka.
Dober inženir se uči na napakah, bister inženir pa se uči na tujih napakah. Žal se mi očitno nismo ničesar naučili niti na hudih posledicah dveh pred kratkim storjenih domačih napak z znatno manjšima obsegoma. Kar se tiče zastrupitve pitne vode zatorej navajam »le« preko 500 obolelih Ljubljančanov, vsled obiska območja Maximarketa, kar pa se tiče zastrupitve zraka, pa navajam premalo odzivne hude zdravstvene in smrtne posledice (v primerjavi z načrtovano zmogljivostjo ljubljanske sežigalnice res malenkostne količine sežganih komunalnih odpadkov) v Salonitu Anhovo.
Vse gluhoneme županove vernike pa želim ponovno opozoriti, da ob sežigu komunalnih odpadkov le-ti ne izpuhtijo enostavno skozi (obljubljeni) preko 300 metrov visoki dimnik, temveč je po sežigu treba okoli 2/3 preostanka teh dobavljenih letnih količin (torej letno okoli 90.000 ton v obliki filtratov, pepela, žlindre itd.) za nekajkrat (v bodoče pričakovano hudo rastočo) dražjo ceno okoli 260 €/tono (kakor so tudi to »med vrsticami« omenili županovi »strokovnjaki«) odvažati v inozemstvo. Druga (zamolčana) možnost pa je izgradnja, obratovanje ter vzdrževanje ustrezne deponije za te preostanke sežiganja. V tem primeru pa se bo že podana predvidena investicija vsaj podvojila.
Kdor mi tega ne verjame, naj se pozanima v Nemčiji, kjer sem v Karlsruheju uspešno projektiral, vršil gradbeni nadzor in nekaj let vodil ekspozituro inženirskega biroja IBU GmbH, ki se je med drugim ukvarjala tudi s projektiranjem in gradbenim nadzorom naprav za gospodarjenje s komunalnimi odpadki (»Abfallwirtschaft«). Na obstoječe deponije gradbenih, komunalnih ter posebno nevarnih odpadkov širom južne Nemčije sem v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja strokovno in v lastni režiji vodil (in jih razkazoval) številne slovenske politike, uradnike, strokovnjake in udeležence mojih v Sloveniji privatno organiziranih strokovnih seminarjev z mednarodno predavateljsko udeležbo mojih tujih kolegov.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana