V predstavi otroci ne nastopajo le kot pripovedovalci ali simbolni liki, temveč so vključeni v eksplicitne prizore umorov, kar se mi zdi – z vso težo besed – etično sporno in psihološko tvegano. Ne morem se znebiti vtisa, da se ti otroci, kljub režijskim zaščitnim mehanizmom, uporabljajo kot orodje za šok in efekt. Ob tem se odpira ključno vprašanje: kje je meja med umetnostjo in izpostavljanjem otrok psihični obremenitvi, ki presega njihovo razvojno stopnjo?
Zaskrbljena sem tudi nad dejstvom, da gledalci – tudi odrasli – takšno vsebino spremljamo skoraj brez možnosti varne distance, opozorila ali pogovora. V času, ko so celo televizijski dokumentarci opremljeni z opozorili za mladoletne, se zdi skoraj paradoksalno, da umetniške institucije odpirajo prostor takim vsebinam z otroki kot izvajalci, brez jasne javne razprave o etičnih posledicah.
Ne pišem tega pisma iz moralne panike, temveč iz globoke potrebe, da se kot družba vprašamo, kam nas vodi umetnost, ki uporablja ranljive posameznike kot nosilce svojih sporočil. Umetnost naj prebuja, vznemirja, celo boli – vendar ne na račun otrok.
Iskreno upam, da bo to pismo razumljeno ne kot napad, ampak kot poziv k odgovornemu premisleku: kdo vse nosi posledice umetniških odločitev – in ali smo kot družba pripravljeni za ceno umetniškega izraza ogrožati varnost, meje in duševni mir otrok.
Hvaležna bom, če bo to razmišljanje sprožilo razpravo ali vsaj tihi pomislek pri tistih, ki odločajo, kakšne vsebine pripeljemo v naš prostor.
Mateja Bitenc, Dobrova
