Tako so tudi naložbe v izboljševanje in širjenje stanovanjskih površin družbeno povsem sprejemljive, saj poleg zadovoljevanja osebnih interesov istočasno povečujejo tudi premoženjsko bogastvo države. Seveda pa so nesprejemljive mnoge nekoristne naložbe, med katere spadajo tudi prazna stanovanja, ki so delno posledica nizkih obrestnih mer za varčevalce, delno pa posledica težavnega odpovedovanja stanovanjske pravice. Zaradi stroškov, ki jih imajo lastniki tudi s praznimi stanovanji, in zaradi praviloma postopnega zmanjševanja njihove vrednosti, takšne naložbe nimajo dolgoročne perspektive. Z ustreznim družbeno-ekonomskim ukrepanjem pa se lahko to slovensko čudaštvo sorazmerno hitro razreši tudi brez posebnega, prav tako čudaškega davka na prazna stanovanja.
Uveljavljanje vsesplošne davčne obveznosti na vse nepremičnine pa gotovo tudi ni, kot se to pogosto misli, družbeno koristno, saj destimulira trajnostne naložbe in preusmerja naložbenike v druge, manj koristne ali celo škodljive oblike porabe njihovega dohodka. Vendar pa so lahko tudi nepremičninske naložbe neprimerne. Ne gre samo za njihovo eventualno okoljsko škodljivost, ampak tudi za obremenjevanje omejenih zemljiških površin in infrastrukture. Ker postaja urejeni prostor vedno bolj dragocena dobrina, je prav, da tudi z davčnimi obremenitvami stimuliramo čim bolj racionalno izrabo prostora in komunalnih sistemov. Sedanji prispevek za uporabo stavbnega zemljišča se obračunava po stanovanjski kvadraturi in je zato le delno pogojen z obsegom uporabe stavbnega zemljišča. Lastnike pozidanih in nepozidanih komunalno opremljenih zemljišč je treba obremeniti ne samo s prispevkom, obračunanim glede na velikost stanovanjskih površin, ampak tudi in predvsem upoštevajoč velikost vseh zazidljivih površin v njihovi lasti. Koristno pa bi tudi bilo, če z ustreznimi davki nekoliko omilimo usmerjenost premožnega dela prebivalstva proč od pretiranega posedovanja luksuznih dobrin za osebno rabo in jih napeljevati k družbeno bolj sprejemljivim izdatkom.
Te cilje bi lahko dosegli z naslednjimi ukrepi.
1.) Spremeni se način obračunavanja prispevka za uporabo stavbnega zemljišča tako, da bo izkupiček, obračunan po obsegu stanovanjskih površin, znašal od polovice do največ dveh tretjin sedanjega zneska, izkupiček, obračunan po obsegu komunalno urejenih površin, pa poleg tega še najmanj toliko. Skupni obseg te dajatve se lahko poveča do 50 %.
2.) Izboljšati je treba finančne, prostorske ter druge pogoje in možnosti za večjo stanovanjsko izgradnjo ter organizirati državni sistem izgradnje najemniških stanovanj.
3.) Uveljavi se pravica lastnikov stanovanj do odpovedi stanovanjskega razmerja z najmanj 5-letnim odpovednim rokom, v katerem državna institucija zagotovi najemniku ustrezno nadomestno stanovanje.
4.) Uvede se premoženjski davek na skupno vrednost potrošniškega premoženja posameznika, in sicer 1 % letni davek na premoženje, ki presega 125 povprečnih plač, potem 1,5 % na premoženje, ki presega 250, in 2 % na premoženje, ki presega 500 povprečnih letnih neto plač v državi. Za potrošniško premoženje se štejejo negospodarska sredstva, namenjena osebni rabi, kot so nepremičnine, osebna cestna, zračna in vodna vozila, umetniška dela nacionalnega pomena, ki niso javno razstavljena, in eventualno druge osebne negospodarske ali nefinančne vrednote. Po tržnih kriterijih ocenjeno vrednost svojega osebnega potrošniškega premoženja prijavljajo zavezanci davčnim organom sami. Za kontrolo davčnih utaj se oblikuje posebna strokovna komisija, ki je usposobljena, da realno oceni vrednost premoženja posameznikov. Za napačne navedbe naj se predvidijo visoke kazni.
5.) Za dediče prvega reda se uveljavlja davek v višini 25 % od dediščine, ki presega 250, v višini 35 % od dediščine, ki presega 500, in 50 % od dediščine posameznika, ki presega 1000 povprečnih slovenskih neto plač.
Tone Mastnak, Ljubljana
