Tokrat gre za zapis poslanke Gibanja Svobode Lene Grgurevič, ki je po neuspelem referendumu v afektu predsednika SDS posredno označila za »črnuharja« in pozneje zapis izbrisala. Sem za spoštljivo komunikacijo, zlasti pri vseh, ki bi nam morali biti za vzgled. Drži, vladajoča koalicija je obljubila, da bo dvignila raven politične kulture, da bo omejila sovražni govor in glede tega se ves čas trudi. Drži, izjava poslanke je bila nespretna, neumna in nepotrebna, potrebna tudi kritike, a poslanka sicer ne gradi svoje politične identitete na žaljivkah. Iz ene njene izjave – ta ni repertoar levičarske politične komunikacije – narediti enačaj, ki naj bi naj bi dokazoval, da je levica v resnici ista kot SDS (ta ima žaljivke, etiketiranje in diskreditiranje za osrednji del političnega delovanja), je zame intelektualno nepošteno. En spodrsljaj še ne zgradi sistema. En zdrs ne ustvarja politične kulture. En tvit ne more biti alibi za trditev, da je anti-janšizem pravzaprav janšizem v preobleki.
Mogoče sem preveč občutljiva, ampak že leta opazujem, kako desnica brusi svoj politični slog na sovraštvu. Gledam, kako se poniževanje normalizira. Kako se grobost in žaljivke normalizirajo. Kako ljudje, ki bi morali biti zgled, govorijo, kot da so sredi gostilniškega obračuna. In potem se neki analitik, ki ne dobi takih žalitev, ki ga ne zmerjajo po omrežjih, ki ga ne čakajo grožnje v nabiralniku, postavi na moralni piedestal in razglasi, da so »vsi isti«.
V resnici me je zabolelo to, kako nonšalantno je preskočil trideset let sistematičnega razčlovečenja s strani SDS. Kako je s tem bagateliziral žaljivke, ki so bile usmerjene v ženske, manjšine, strokovnjake, novinarje. V vse, ki niso »njihovi«. In ko piše/pišejo o »vračanju v janšizem«, se ne zaveda/zavedajo, kako cinično to zveni ljudem, ki se vsak dan trudijo delati prav, opozarjajo na sovraštvo in vztrajajo pri spoštovanju.
Polona Jamnik, Bled
