Napovedovanje reform s ciljem, da se v resnici nič ne spremeni, nas že dalj časa »nadleguje«. Postregel vam bom z dvema primeroma.
V času komunizma so se zamisli predvidenih reform političnega sistema nakazovale na plenumih, kongresih, na sejah centralnega komiteja … Pri razpravah o reformah so se sklicevali na »idejo« in njene zastopnike. Zaradi zavlačevanja uvedbe konkretnih reform je ves partijski govorniški trud ostal brez realizacije in komunizem je klavrno propadel.
Pri Rimokatoliški Cerkvi (RKC) se zamisli o reformi njenega načina delovanja nakazujejo s koncilji, sinodami in na drugih srečanjih njihovih velmož. Pri tem se sklicujejo na Boga in njegove zastopnike na zemlji. Pohvaliti moramo prizadevanja papeža Frančiška o večji preglednosti delovanja RKC in zaviranju ekscesov njenega kadra. Cerkveni prenovi po napotkih papeža se slovenska RKC upira, posebno pa ljubljanska nadškofija. Po vatikanskih ugotovitvah, neugodnih za slovensko RKC, je papež osebno obiskal Slovenijo in vodstvu SŠK (naša škofovska konferenca) očital netransparentnost in nesolidarnost z revnejšimi škofijami. Izkazalo se je, da je malha ljubljanske nadškofije brez dna.
Čeprav sem bil mnenja, da je pretok denarja pri RKC enosmeren, od drugod v Vatikan, je tokrat papež velikodušno ukazal, da celjski in murskosoboški škofiji nakažejo po 100.000 evrov vatikanskega denarja. Nenasitni pohlep ljubljanske nadškofije ni edini problem slovenske RKC. Duhovniki so vse starejši, novih je vse manj in tudi cerkve se praznijo. Hvala Bogu, da imamo toliko cerkvenih praznikov, ko se cerkve le napolnijo. Tedaj je treba povedati nekaj »eksplozivnega» na račun neverujočih, da bo Cerkev tema razprav vsaj še kašen teden. Ti neverujoči člani družbe namreč doživljajo Cerkev kot institucijo, ki se preveč bori za moč, denar in povezavo z oblastjo.
Vztrajanje RKC pri določeni zahtevi ji tudi povzroča težave. Hvala Bogu, da ta zahteva ni verska dogma, ki je nespremenljiv sklep cerkvenega zbora o verskem nauku, temveč je le vedenjska norma, ki se lahko spreminja. Ta kamen spotike je celibat – prepoved spolne aktivnosti duhovnikov in zakonskega stanu. Ta zahteva je tudi eden od vzrokov odcepitve pravoslavne in protestantske skupnosti od RKC. Apostoli so sicer bili poročeni, toda v zgodovini katolištva je zastopana misel, da služenje Bogu zahteva polno angažiranost človeka in bi žena bila moteči element. Zato duhovniški kader, ker ni reprodukcije, potrebuje »svežo kri« od zunaj. Ali ni pravi čudež, da se kljub celibatu rojevajo otroci duhovnikov, ki pa niso spočeti od sv. Duha? Zanimivo je tudi, kakšno mnenje imata sedanja dva živeča papeža. Upokojeni je za strogi celibat, aktivni bi ga pa le spreminjal.
Ali se zahteve celibata nanašajo tudi na otroke? Za marsikaterega duhovnika je to moteče vprašanje. Eden takih je bil Karl Jošt, župnik iz Artič. Sedemletna deklica, ki so jo starši poslali k svetemu obhajilu k župniku Joštu, je izpolnjevala vse kriterije, ki so navdihovali župnika: v laseh bela mašnica, velike učke, nabrana bluzica, kratko krilo, bele dokolenke, lakasti čeveljčki in kot najbolj pomembno, verska vzgoja. Temu vizualnemu naboru izzivov se župnik Jošt ni mogel upreti in je deklico posilil. Zabičal ji je, da o dogodku pri obhajilu ne sme nikomur povedati, kajti to bi bil greh in tako deklica še deset let ni grešila. Ko je kot polnoletna le zbrala dovolj poguma, je o večletni zlorabi župnika obvestila tudi škofa Franca Krambergerja, in ta je prevzel določene ukrepe, da zaščiti nove možne žrtve. Ste res to pomislili? Potem ne poznate dovolj Katoliške cerkve. Ne morem reči, da ni nič ukrenil, saj so po izbruhu afere župnika Jošta umaknili v neko afriško državo, da bi zakrili vsako sled za njim. Toda med temnopoltimi je beli Jošt izstopal in so ga izsledili. Pri sojenju so ugotovili, da je »nadlegoval« še 16 drugih deklic in bi ga sojetniki na Dobu bili prav veseli. »Kaj bom tam,« si je mislil, »saj tam ni otrok«, in je raje umrl. Tako je sam Bog rešil ta problem, ki ga Joštovi bratje po Kristusu niso zmogli.
Če našteto in še marsikaj neomenjeno povežete, ugotovite, da se nad RKC zbirajo temni oblaki. Samo njeno ogromno bogastvo in materialni blišč, ki zaslepljuje verujoče, ki so pri krstu postali »Kristusovi vojščaki«, še preden so se zavedali življenja, jo še držita nad vodo, drugače bi šla po poti Partije. Tudi komunizem ne bi tako hitro krahiral, če bi že novorojenčkov včlanjevali v Partijo.
Morda bo kdo menil, kaj nam bo ta laik solil pamet o Cerkvi. Prav. Potem prisluhnite, kaj o njej meni apostolski nuncij (papežev stalni diplomatski predstavnik) v Sloveniji škof Jean Marie Speich: »Med kristjani je razširjena neverjetna sposobnost, da se sovražimo med seboj. V Cerkvi, tudi na Slovenskem, je veliko bojev in delitev. Zaradi teh razprtij Cerkev umira.«
Neverjetno, kaj se vse dogaja na svetu. Pripeti se celo, da so verujoči v neko višjo silo in neverujoči vanjo podobnega mnenja.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
