Ko sem pred kratkim v medijih zasledil krajšo polemiko v zvezi z načrtovano postavitvijo številnih parkomatov po Ljubljani in reakcijo bralca na utemeljitev mestne občine (MOL) glede postavitve parkomatov v Rožni dolini, pri čemer se je izkazalo, da odločevalci postavljanja parkomatov sploh ne poznajo Ljubljane in so se ob pojasnjevanju občanom, kako so s postavitvijo zaščitili prav meščane tega dela mesta, pošteno osramotili. Moteče parkomate so namreč postavili v ulicah na Viču in ne v Rožni dolini, kot so razlagali.
O vlogi parkomatov v mestih je v strokovni literaturi kar nekaj razlag. Glede tega so si v nekaterih elementih celo strokovnjaki neenotni. O tem, kakšen je vpliv parkomata na mirujoči promet v mestu in koliko ščiti meščane pred zasedbo parkirnega prostora, ni enotnega stališča. Koncentracija parkomatov v središčih mest je po svoje razumljiva, čeravno se je izkazalo, da največ parkirnih mest zasedajo tako imenovani stalni uporabniki. To so dnevni migranti – zaposleni, ki jim zaposlovalci ne morejo ponuditi svojih parkirišč, zaradi visokih cen parkiranja v parkirnih hišah pa raje plačujejo parkiranje na dostopnih parkirnih mestih. Problem mirujočega prometa v Ljubljani je vendarle nekoliko drugačen kot v drugih evropskih mestih podobne velikosti. Razlika je v tem, da ima Ljubljana precej večjo dnevno migracijo. Čeprav je po številu prebivalcev manjše evropsko mesto, ji velike probleme dela dejstvo, da je glavno mesto države z zelo obsežnim javnim sektorjem, ki je praktično v celoti lociran v mestu. Omenjena situacija, slabo razvit javni prevoz in slabe navade državljanov imajo za posledico prometni kaos ob konicah na mestnih vpadnicah. Ob tem naj navedem, da so na primer v Nemčiji že pred desetletji spoznali ta problem in so določene državne ustanove razselili po državi – kljub temu, da morajo uporabniki storitev premagati veliko večje razdalje, kot bi bilo to v Sloveniji.
Naj se vrnem k parkomatom v Ljubljani. Bralec Dnevnika je dokazal, da ne drži trditev strokovnjakov MOL, da s tem, ko širijo mrežo parkomatov v »predmestje«, ščitijo lokalne prebivalce.
Parkomati so v Ljubljani kar velik vir prihodkov. V MOL je vsiljena miselnost neizprosnega pridobivanja prihodkov (dobičkov). Tudi parkomati so kar precejšen vir zaslužka. Da je ponekod odločitev o postavitvi parkomata nepremišljena in asocialna, kaže primer na urejenem parkirnem prostoru poleg zdravstvenega doma na Vevčah. Na eni strani imamo urejen parkirni prostor, ki je plačljiv in v glavnem sameva prazen, in na drugi, čez cesto nasproti zdravstvenega doma, neurejen prostor, ki pa je polno zaseden. Kakor koli si to stanje razlagamo, je dejstvo, da večina raje parkira na neurejenem blatnem ali prašnem prostoru kot pa na urejenem in plačljivem. Posebno težavo pa vidim v tem, da so obiskovalci pretežno starejši, ki prihajajo sami ali jih pripeljejo in morajo prečkati zelo prometno cesto, polno tovornjakov. Kar nekajkrat sem bil priča kočljivi in nevarni situaciji na cesti. Res je, da je za prečkanje ceste na razpolago prehod za pešce, ki pa je očitno za uporabnike tega prostora nepraktično postavljen in si raje izberejo krajšo pot, mimo prehoda. Priznati moram, da logike načrtovalcev postavitve parkomata na tem prostoru ne razumem posebno, ker je v neposredni bližini zdravstvenega doma še veliko brezplačno parkirišče trgovskega centra. Kot vem, je bilo kar nekaj pritožb obiskovalcev na parkirno ureditev pri zdravstvenem domu, a očitno niso omehčale odločevalcev v MOL.
Znano je, da je župan trd zagovornik postavitve parkomatov in je, kot pravijo, odločitev odvisna od njegove volje. Kako zlizani so svetniki z vodstvom MOL, kaže primer, ko so uporabniki zaradi postavitve parkomata protestirali pri svetniku MOL, ki je celo krajan tega območja, in utemeljevali nesmisel početja, je ta samo odmahnil z roko s pripombo: »Ali jim je težko dati 40 centov?« Očitno ne razume, da ne gre le za 40 centov. Gre za odnos do ljudi, gre za starejše, ki so še vedno v določeni meri povezani s temi objekti iz časov, ko so jih gradili s samoprispevki, na koncu pa nimajo pravice brezplačno uporabljati delček zemljišča, ki pripada objektu. Načrtovalci naj si ogledajo star film Steza slonov in si morebiti najdejo razlago obnašanja uporabnikov.
Silna vnema MOL za dobičkom marsikdaj pripelje do nesimpatičnih in neracionalnih rešitev. Sprejetje participativnega proračuna mesta bi gotovo preprečilo marsikatero togo birokratsko odločitev.
Upanje umre zadnje, pravijo.
Jožef Martini, Ljubljana
