Samo takrat, ko vlada Janez Janša, oblast pretepa in z vodnimi topovi šprica svoje državljane. To se je zgodilo v času druge Janševe vlade leta 2013, nato pa zopet v času tretje Janševe vlade 2020–2022. Seveda ne smemo pozabiti tudi Depale vasi leta 1994, ko je bil Janša obrambni minister in je vojska brutalno pretepla civilista in ga aretirala. Celo v prejšnjem režimu pri aferi JBTZ vojaška policija ni posegala v civilno sfero, ampak je to prepustila policijskim organom. Koliko je bilo brutalnosti v zvezi s prodajo orožja in sestrelitvijo sodelavca teritorialne obrambe pilota Merlaka, pa tudi že navajajo knjižne in medijske publikacije. Skratka, značilno je, da ko je Janša na oblasti, pojejo najmanj pendreki, to je njegov »modus operandi«.
V prejšnji državi, ki jo Janša in njegova SDS uvrščata v totalitarne sisteme, protestnikov niso pretepali, tudi vodnega topa niso uporabljali, kaj šele napolnjenega s solzivcem. SDS-ovci se torej takšnega ravnanja niso naučili v socialistični Sloveniji, ampak so to lahko povzeli v njim bližnjem stalinističnem režimu. Janšo je namreč Zveza komunistov izključila ravno zaradi njegovih ekstremnih stališč, da je partija premalo rigidna, skratka da ni blizu sovjetskemu tipu komunizma.
Danes se Janša predstavlja za velikega borca proti komunizmu in razglaša vse, ki niso na njegovi liniji, da so najmanj kulturni marksisti. Temu boju pa zvesto sledijo razni spreobrnjeni komunisti, ki so se množično pridružili novoustanovljeni katedri na Novi univerzi, ki naj bi jo vodil Borut Pahor. Bivši komunisti, danes pa borci s križem na prsih, ki se razglašajo za brezmadežne, so največja rak rana današnje Slovenije. Oni razdvajajo slovenski narod s ponarejanjem zgodovine in prilaščanjem nekih zaslug, ki pa jim jih državljani ne priznavajo. To so posebna vrsta ljudi, ki tako kot v prejšnjem režimu iščejo partijske koristi in priskledniške funkcije tudi v Janševem režimu.
Naj zaključim s tezo, da se Golobovi vladi zaradi nekompetentnosti verjetno izteka rok uporabe. Postavlja se vprašanje, kdo bo potem prevzel vodenje te uboge in izmučene Slovenije. Novih obrazov smo se že naveličali, ker so nas vsi po vrsti razočarali in izdali. Na desni strani pa so stranke monolitne in z zvestim volilnim telesom, ki težijo k neoliberalizmu in privatizaciji vsega mogočega kar je še preostalo.
Na potezi je torej leva stran političnega spektra, h kateri gravitira okrog 70 odstotkov prebivalstva, vendar je to volilno telo zelo volatilno in razmišlja bolj s svojo glavo. Če ne vidijo jasnih znakov urejanja in demokratiziranja države pri nosilcih te politike, bodo enostavno abstinirali volitve. Ti volivci niso verniki in niso nekritični pristaši bodočih nosilcev oblasti. Zato je danes namesto novih obrazov na vrsti neka obstoječa stranka, ki lahko s poštenimi obljubami in programom pritegne bodoče volivce. Med temi vidim stranko SD, vendar je problem, ker se ne znajo jasno in glasno odreči Pahorju, ki jih je s svojim delovanjem in izdajo njihovih volivcev spravil na moralni rob in prag uvrstitve v parlament. Fajonova se nikakor ne zna odreči Pahorju, ker mu je kakor dolžna protiuslugo, da jo je spravil v domačo politiko in Evropski parlament. Žal to uslugo danes plačuje celotno volilno telo te stranke. Slovenci so po mojem prepričanju večinsko pristaši socialdemokratske usmeritve družbe, kjer država služi ljudem in ne kapitalu, kjer so pravo in človekove pravice nad vladavino partijskih aparatčikov in s politiko zlizanimi tajkuni in gospodarsko interesnimi lobiji.
Na vrsti je razmislek stranke z največjo tradicijo na levi strani, to je Socialdemokratska stranka – SD, da se prevetri in jasno ter pošteno in odgovorno zastavi svoj program in reče Pahorju zbogom, kamor tudi spada. V nasprotnem primeru se nam ponovno obetajo vodni topovi.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
