Temu naslovu sledi članek o primeru lahkovernega državljana Pakistana, ki je na prigovarjanje policista – uradne osebe, sprejel »ponujeno roko« in si s tem prislužil deportacijo. Po brez dvoma naporni poti do Slovenije, ki jo zmorejo predvsem obupanci, je pristal na trdih tleh zavajanja in zlorabe zaupanja. Policist, ki si je z uporabljeno zvijačo morda prislužil pohvalo nadrejenega ali kak korak več k napredovanju, pa je v očeh prišlekov ponovno raztreščil upanje, da bo v »obljubljeni deželi« drugače kot doma. In potem se sprašujemo, zakaj velika večina prebežnikov, ki jim uspe prodreti globoko v notranjost schengenskih meja, tja pride, ne da bi bili enkrat samkrat zavedeni v uradne sezname.
Pa moj namen ni pritegniti nevladnim organizacijam, ki se srčno borijo za pravice teh ljudi. Rad bi izpostavil, da se primeri »ponujanja rok« s strani predstavnikov države ne tako redko dogajajo tudi v vsakdanjem življenju Slovencev. Uradna oseba, recimo mu inšpektor, ki pri svojem delu naleti na sled nečesa, kar bi utegnilo soditi v njegov resor, se v maniri vestnega uradnika trudi priti stvari do dna. Ker pa se v življenju tudi napake in prekrški »zavezancev« ne dogajajo vedno v okvirih, ki jih uspejo opisati razni zakoni in pravilniki, pa v želji, da ne bi zastonj tratili svojega časa in bi vseeno izpolnili svojo »dolžnost«, marsikateri inšpektor izbere kak približek primera iz svojega, obilno podčrtanega izvoda pravilnika in napiše odločbo. Njena vsebina je sicer odvračilna, pa vendar daleč od načela, da bi bila sorazmerna in bi pri tem za prekrškarja nastala čim manjša škoda. Zato med varuhi predpisov in zavezanci niso pogosti primeri, ki bi bili odvračilni brez bolečih klofut, ki jih prizadenejo kršiteljem. V imenu formalne zaveze o neodvisni strokovnosti zavestno ostajajo na drugem bregu, kaznujejo, ne da bi jim bilo treba tvegati nasvet, kako ravnati, da bi bilo prav. »Po zakonu«, je običajen odgovor, a kaj, kar smo že rekli, če so ti pisani zapleteno, z mnogimi dopolnitvami, brez trenutno veljavnega, uradno prečiščenega besedila, ki bi brez posredovanja odvetnika zagotovil jasno pojasnilo, kaj je dovoljeno in kaj ne. Poleg tega včasih tudi »prastari« zakoni ne morejo več zajeti kompleksnosti življenja in množice sivin, ki jih to prinaša. Tako si inšpektorji s pozicije moči na bogaboječimi državljani poenostavijo življenje, pišejo odločbe, ki so marsikdaj »dopolnjene«, po vsebini drugačne od zapisnikov, ki so jih sestavili v prisotnosti »žrtev«. Seveda so po zakonu možne pritožbe, a rok zanje je 8 dni od prejema odločbe. Premalo, še posebej, če jo neuki »storilec« prejme v petek, kar se nenavadno radi zgodi. Drugostopenjski organ pritožbe le redko presoja po vsebini, zato je odločitev v korist pritožnika bolj izjema kot običaj. Kršitelju ostane le še tožba na upravnem sodišču. A ker je večini zakonskih in podzakonskih aktov dodana med državnimi birokrati zelo priljubljena varovalka »pritožba ne zadrži izvršitve«, je odločanje o tej pritožbi tako odmaknjeno, da je škoda že davno narejena.
Pogosto se sliši, da je »inšpektorjev premalo«, kar je razumljivo, če so zavezanci v njihovih očeh notorični kršitelji, do katerih pa, žal, ne segajo prav pogosto s preventivnimi akcijami, ki bi marsikje lahko krepko zmanjšale pogostnost prekrškov, obenem pa tudi spremenile naravo odnosa inšpektor-zavezanec iz kaznovalne v sodelovalno – za isti cilj.
Doživel sem, da mi je predstojnik pomembnega urada pred leti zabrusil, da njihova vloga ni svetovalna, temveč iskanje in kaznovanje kršiteljev. Na srečo ga je življenje odplavilo drugam, a gorje nam, saj so medtem očitno zrasli novi, ki svojo uspešnost merijo s številom kaznovalnih odločb in se pri tem ne menijo, če so bile »ugotovitve« pridobljene z malo manj korektnimi metodami.
Vsekakor bi potrebovali nevladne organizacije, ki bi se za spremembo ukvarjale z dobrobitjo teh kategorij Slovencev in prispevale svoj glas k bolj prijaznemu in odkritemu odnosu države do svojih »zavezancev«. Bi bilo hudo v nasprotju s »pravno državo«, če bi inšpektorji smeli/morali »svoje« zakone tudi razlagati v povsem konkretnih primerih, saj marsikdaj predstavljajo običajnemu človeku nepregledno goščavo, minsko polje, iz katerega se le težko reši nepoškodovan.
Je res nemogoče, da bi bila kot ena izmed reform nove vlade revidirana doslej temeljna naloga inšpektorjev, da polnijo državni proračun, namesto da bi skrbeli za konstruktivne in odkrite odnose z zavezanci, ki primarno niso »rojeni prekrškarji«?
Marko Višnar, Ljubljana
