Vodna ujma nam je dala dovolj podlage za številne razmisleke, kaj smo v preteklosti počeli in kaj nam je za v prihodnosti storiti. Ni dvoma, da smo na poplavljenem področju, vsaj na večjem področju, negospodarno ravnali s prostorom. Pa to ne velja samo za poplavljeno področje. V vsaki občini, mali in veliki, bomo našli primere negospodarnega in neprimernega ravnanja s prostorom. Zato je tudi nerazumljivo obnašanje občanov Braslovč, da ne bodo dovolili preselitve na drugo področje, le obvarovati jih je treba pred reko oziroma poplavami, pa naj stane, kolikor hoče. Kdo bo to plačal, jih ne zanima.
Prostorsko načrtovanje je resna zadeva, žal pa zadnjih trideset let strokovnjakov s tega področja sploh ne poslušajo. Tipičen tak primer je zdravilišče Laško. Sedaj pa naj bi jim država »pomagala«. Naj jim pomaga tisti »strokovnjak«, ki je izsilil tako gradnjo, kot so jo gradili. Vsak ima ime in priimek. Prostorsko načrtovanje je problem celotne države. Samo poglejte, kašne so zidanice (beri: vile v vinogradih), asfaltirane ceste do vsakega vinograda, parkirišča na vseh mogočih koncih, zapravljanje denarja za izgradnjo krožišč v vsaki vasi in občini, kolesarske steze, ki jih je prva poplava pobrala in s tem odplaknila veliko denarja. Ob neki priložnosti sem zapisal in ponovno poudarjam, da je treba celotno bodoče načrtovanje začasno z moratorijem zaustaviti. Nekje sem zasledil, da je v Sloveniji čez sto tisoč nezasedenih stanovanjskih in poslovnih prostorov. Gurs razpolaga s temi podatki in v vsaki občini vedo za te prostore ter bi pod nujno vse, ki so ostali brez strehe, začasno lahko namestili v te prazne prostore, da varno prezimijo.
Nihče nima pravice razpolagati s prostorom tako, kot mi trenutno (ne)razpolagamo. Prostor je skupna dobrina, s katero je treba skrbno ravnati, tudi za prihodnje generacije. Glede Gursa, ki ima ogromno podatkov, preseneča, da 70 občin zamuja z oceno škode po poplavi, pa čakajo, da jim država podaljšuje roke za pripravo ocen. Sedanja situacija kaže, da imamo ponekod nesposobne župane, da nimajo znanja in izrabijo vsako priložnost, da jim »država pomaga«. Mogoče je sedaj priložnost, da brez ovinkarjenja začnemo razpravo o tem, če res potrebujemo toliko občin. Številne težave, ki so jih imele, kažejo, da taka organiziranost občin ni primerna in jih je treba zmanjšati. Kakšna je to občina, ki materialno ni sposobna sebe vzdrževati, pričakuje pa povečanje »glavarine«, da župan pa še dva, trije zaposleni preživijo? Pa kako so složni nekateri župani, da kar takoj zahtevajo od države, da nemudoma reši njihov problem?
Glede na to, da bomo potrebovali precej gradbene operative, je predlagana poenostavitev postopkov za pridobivanja dovoljenj za tuje delavce. Predlog ima eno lepotno napako. Že sedaj je, uradno, ogromno tujih delavcev v Sloveniji, ki na žalost ne delajo tukaj, temveč po drugih evropskih državah. Dovoljenja se, vsaj domnevam, izdajajo zato, ker te delavce potrebujemo v državi, ne pa da jih Slovenija »uvozi«, delajo pa v drugih državah EU; zato bi sprejel predpis, da se vsi ti delavci vrnejo v Slovenijo, novi delavci pa ne bi smeli zapustiti Slovenije, dokler jih potrebujemo. Sicer ne razumem, da dobijo dovoljenje za Slovenijo, takoj pa odidejo prek družb, v katerih so zaposleni, v druge države. S kontrolo delovne inšpekcije bi zanesljivo ugotovili, da prek 80 % takih delavcev ne dela v Sloveniji. To se da hitro preveriti.
Kot sem uvodoma navedel, se je končno in dosledno ter nestrankarsko treba pogovoriti o nekaterih občutljivih vprašanjih, pri katerih so stranke mešetarile polnih trideset let. Priložnost za osamosvojitev je tudi na tem področju. Mnoge bo »bolelo«, bo pa zato bolje za večino.
Remzo Skenderović, Ljubljana
