Zahodni zavezniki so dali nenapisano obljubo o neširjenju Nata na Vzhod zadnjemu predsedniku Sovjetske zveze, očetu perestrojke in glasnosti, Nobelovemu nagrajencu Mihaelu Gorbačovu, ki je naznanjal prihod drugih časov in demokracije in človekovih pravic v Rusijo.
Pred leti se je v Rusiji povzpel na oblast novi vladar, KGB-jevec. V skladu z ustavami svojih držav lahko države določene obveznosti prenesejo na mednarodne ustanove, kot so OZN, Mednarodni denarni sklad in uvedejo evro, pristopijo k EU ali kakšni drugi organizaciji.
Države obrambno strategijo postavljajo in gradijo na osnovi presoj potencialnih agresorjev in tudi na odnosih in dejstvih iz pretekle zgodovine z agresorji. Tako se je do sedaj že 27 držav odločilo za organizacijo svoje varnostne in obrambne strategije v okviru Nata. Menim, da je neodtujljiva pravica posameznih držav in narodov, kako si bodo organizirale svojo obrambo in varnost in varnost svojih državljanov.
Nekateri trdijo, da Estonija, Litva, Latvija, Romunija, Madžarska, Bolgarija, Finska ali Slovenija nimajo pravice do lastnega varstva in obrambe svoje države, ker ležijo preveč blizu Rusije. Sedanje članice Nata so se na osnovi referendumov v lastnih državah odločile za vlogo za pristop k Natu. Po 70 letih nevtralnosti sta tudi Finska in Švedska izvedli referenduma in podali vlogi za sprejem, tako kot tudi Severna Makedonija in Črna gora.
V 52. členu Ustanovne listine OZN je navedeno: nobena določba te ustanovne listine ne izključuje obstoja regionalnih dogovorov ali ustanov, namenjenih reševanju takih zadev, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Po dveh svetovnih vojnah v manj kot 30 letih imamo v Evropi že več kot 70 let mir tudi morda zaradi Nata. Mogoče je Nato tudi preprečil kakšno agresijo.
Nekateri so morda namenoma zamolčali leta 1991 podpisani dogovor med Rusko federacijo in Ukrajino ter sopodpisniki o odstranitvi jedrskega orožja iz Ukrajine kot zagotovilom Ukrajini za državo v obstoječih mejah, vključno s Krimom. Ukrajina je tudi izvedla referendum o samostojnosti, ki ga je prebivalstvo Ukrajine z veliko večino podprlo tudi na Krimu, kjer je živelo veliko Rusov. Dajati za zgled demokracijo in človeške pravice v Ruski federaciji in označiti ukrajinsko demokracijo za zavrženo, me navaja k misli, da premnogi ne poznajo in ne razumejo dogajanja v regiji. Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin je ukinil vse neodvisne medije, odstranil opozicijo, nevladne organizacije označil za »tuje agente«. Nazadnje je ukinil z Nobelovo nagrado nagrajeni časopis Nova Gazeta Dmitrija Muratova, od leta 1993 je bilo ubitih že šest novinarjev tega časopisa, med drugim tudi Ana Politkovska. Vsi člani opozicije so umorjeni, zaprti ali so se morali umakniti v tujino. 'Zločine' Ukrajine, ki jih nekateri navajajo, Ruska federacija nikoli ni naznanila mednarodnim inštitucijam, kot so OZN, Haaški tribunal, OVSE, organizacijam, ki so merodajne in pristojne za sankcioniranje kaznivih dejanj. Premnogi želijo postati tožniki in sodniki zapletenih mednarodnih odnosov in zgodovine med Rusko federacijo in Ukrajino. Nato ni brezmadežen. Vendar je že Kristus dejal, naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. In Ukrajina in ukrajinski narod si zaslužita obrambo in varnost in svobodo v zavezništvu Nata.
Jordan Kodermac, Solkan
