Dnevnik (13. 2. 2023) s poročanjem o zahtevah zavetišč za živali vedno bolj razkriva nesmisle, ki jih ta postavljajo pred družbo. Tudi zavetišča očitno menijo, da je »zdaj pravi čas« in se skupaj z javnim sektorjem postavljajo v vrsto za večji del kolača. Vse bolj nerazumno. V državi, kjer je po podatkih ZPIZ junija leta 2022 povprečna redna pokojnina znašala 777 evrov, invalidska 604 in vdovska 475 €, zavetišča za oskrbo psa ali mačke zahtevajo 770 € mesečno! Ob tem veljavni cenik Doma starejših občanov Šiška, ki datira v december 2022, za plačilo standardne storitve v dvoposteljni sobi predvideva dnevni strošek 21.66 € (650 € mesečno). Kdo je zdaj tu izgubil kompas? Zagotovo nihče od tistih z vdovsko pokojnino, ki jim za golo bivanje v domu starejših občanov zmanjka 175 €. Dostojne starosti si ne more privoščiti niti tisti s povprečno redno pokojnino 777 €, saj mu na mesec za časopis, kavico in kakšno pozornost vnukom po štiridesetih letih dela ostane celih 127 €.
To enačenje potreb živali s potrebami ljudi je že kar neokusno. Gre res za ljubezen ali pa bolj za nevrotično doživljanje sveta, kjer nam manjka empatije do soljudi, pa jo nadkompenziramo z malikovanjem živali? Ali pa gre zgolj za posel, pri katerem se da učinkovito pritiskati na nevralgične točke družbe? Nič nimam proti zavetiščem, dobro delo opravljajo, le da njihova pričakovanja ne smejo presegati meja zdravega razuma. Če zahtevo po 25,68 € stroškov dnevne oskrbe za psa prevedem na primer rejnih živali, na tistega bika iz mojega prejšnjega ugovora, bi bilo njegovih 400 kg mesa vrednih 16.978 €! Ker je iztržek zanj v resnici natanko desetkrat nižji, lahko avtorjem krilatih kritik samo vrnem v članku izrečeni stavek: »Se hecate, norce brijete ali pa ne znate računati.« Take zahteve so nerazumne in žaljive za vse tiste ljudi, ki so prisiljeni svoje potrebe omejiti na bistveno nižje številke.
V zdravi družbi blaginja živali ne more veljati več od blaginje soljudi. Živimo v državi z nacionalnim dohodkom 25 tisočakov na prebivalca, zato ne moremo gledati v skledo Avstrijcem s 55 tisoč ali Luksemburžanom s 115 tisoč evrov nacionalnega dohodka. Ti si lahko privoščijo višje standarde varstva živali, predvsem pa ljudi, da nanje ne pozabimo. Zato bi morali kot družba svoj odnos do živali v zavetiščih uskladiti s svojim odnosom do soljudi. Absurd je, da nerazumno visoke stroške neposvojljivih, torej neprilagojenih psov, po 120 dneh v zavetiščih skušamo naprtiti državi, medtem ko zelo povprečno ali slabo skrbimo za ljudi na socialnem robu. Neprilagojene ljudi puščamo na ulici, v vežah in kleteh. Je res preveč kruto, da bi za neprilagojene pse in mačke, ki ne najdejo prostora pod soncem, po 120 dneh bivanja v zavetišču ponovno dovolili usmrtitev? Je dosmrtno bivanje živali v kletkah zavetišča dovolj kakovostna alternativa humani usmrtitvi, ali pa gre pri tem zgolj za lažno solidarnost, s katero prikrivamo svoj siceršnji odnos do sveta okrog nas?
Marko Višnar, Ljubljana
