Saga o dolgotrajni oskrbi je očitno že začela dobivati brado kralja Matjaža. Vsi poizkusi ureditve se zaključijo pri majhni umazani podrobnosti, denarju. Bližajoča ponovna veljavnost fiskalnega pravila bolj napoveduje ponovni Zujf kot pa neomejeno deljenje fiktivnega proračunskega denarja. Leto 2024 bo verjetno zelo neugodno za kakršnokoli širjenje socialnih pravic, ne glede na obljube posameznih vladnih partneric.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je zmeden izvedbeni akt ideje OECD o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi primarno izhajala iz podaljševanja življenjske dobe. V bistvu je omenjena ideja OECD ena najbolj diskriminatornih politik (nekaj podobnega je bilo v zgodovini predmet nüremberških procesov). Pojem dolgotrajne oskrbe je bil v OECD uveden z namenom, da se potrebe upokojenske generacije po zdravstveni negi izključijo iz sistemov zdravstvene oskrbe in s tem zdravstvena zavarovanja naredijo privlačnejša za mlajše generacije (uporabljen je pojem vzdržnejši). Ideje OECD o dolgotrajni oskrbi temeljijo na zavestnem sankcioniranju naravnega biološkega pojava, staranja organizma.
Potrebo po pomoči starejšim s strani tretjih oseb bi bolj učinkovito zmanjšali z znatnim sofinanciranjem bivanja v oskrbovanih stanovanjih ali s pravočasnim znatnim sofinanciranjem predelave stanovanj potrebam starejših. Namesto stanovanjskih zadrug za reševanje problemov mlajše generacije bi bile primernejše skupnosti starejših, ki bi spodbujale sproščanje bivalnih enot v centrih posameznih mest.
Z uvajanjem koncepta dolgožive družbe (vključujoč tudi subvencionirane prehranske izdelke za potrebe starejših) bi zmanjšali tudi pritisk te generacije na zdravstvo. Podoben učinek bi imelo tudi spodbujanje delovne aktivnosti, ne v obliki delovnega ali podjemnega razmerja, temveč v obliki neobdavčenih družbenih dobropisov.
Drži, da nekatere skupine prebivalstva potrebujejo tudi oblike dolgotrajne pomoči, vendar pa te skupine niso zajete v pojmovanju OECD o dolgotrajni oskrbi. Slovenski predlog zakona jih je vključil, da bi zadeva izgledala bolj družbeno sprejemljiva.
Finančno gledano pomeni sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi korak nazaj od že obstoječih pravic. Drži tudi, da so bile obstoječe pravice težje dosegljive zaradi finančnih in kadrovskih omejitev. Ampak predlog zakona o dolgotrajni oskrbi ima v temelju povsem enak problem.
Dejstvo je, da predlog zakona ne bo sprostil nobene od nezasedenih postelj v domovih za starejše. Predlog zakona tudi ne bo povečal oskrbe starejših. V primeru sprejema omenjenega zakona bo sprejeta doktrina sankcioniranja staranja.
dr. Borut Stražišar, Ljubljana
