Avtor pisma z zgornjim naslovom (Dnevnik, 29. 2.) je upravičeno šokiran nad tistim, kar je slišal v oddaji Intervju in nad izjavami direktorice Televizije, ki za oddaje, ki so propagandne (če izhajamo iz definicije propagande), reče, da so dokumentarne in jih zato potrebujemo na javni TV. Blatenje nekoga brez argumentov, zato, da se poveliča in hvali tistega, ki se ga želi na oblasti, ni kritika (je pa značilno za govore funkcionarjev totalitarnega režima). Gost oddaje Intervju očitno meni, da mu ni treba navajati nobenih ekonomskih, socialnih, drugih pokazateljev, po katerih se ocenjuje delo neke vlade in ki ga očitno, kot duhovnika, jezuita in politika, ki vseskozi dela na tem, da na oblast pride tisti, ki si ga on želi, niti ne zanimajo.
Na prvi pogled je mogoče nelogično, da ravno tisti, ki so jih polna usta kritike totalitarne oblasti, ravno to, kar pripisujejo drugemu, sami počnejo. Dejansko svet vidijo in delijo na tiste, ki so za totalitarni režim, in tiste, ki se bojujejo proti totalitarizmu. Tretje možnosti ni in tistega, kar oni zagovarjajo, ne vidijo kot totalitarizem. Gre za to, kar je enkrat zapisala v svoji kolumni Tanja Lesničar - Pučko: »Kadar je človek instrumentaliziran, kadar podpira nekaj, kar je v opreki z dejstvi, resnico in temeljno človeško poštenostjo, pač ne gre brez tistega, čemur v angleščini pravimo twisted mind in kar je Kocbek tako precizno poimenoval: pohabljena zavest.«
Javna TV, tako kot vse javne ustanove, naj bi delala za javno dobro, za tisto, kar naj bi Slovenijo vodilo naprej in s tem bilo dobro, ne samo za sedanje, ampak tudi za bodoče generacije (in to zagotovo ni širjenje propagande, ki dela na ustvarjanju pohabljene zavesti). Očitno pa se v vseh javnih ustanovah dogaja to, kar smo videli na ministrstvu za pravosodje: prepredene so s funkcionarji, ki sprejemajo odločitve, ki kažejo, da mislijo le na lastne koristi oziroma koristi tistega, od katerega pričakujejo korist zase.
Izjave direktorice Televizije, ki je diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije, kažejo tudi, da nima občutka za javno mnenje oziroma meni, da večina Slovencev ni sposobna ločiti med propagandnim, kritičnim in dokumentarnim gradivom (ki so lahko tudi spomini, ko oseba govori o svojih dejanjih) in ki meni, da se večina ne bo zgražala nad njenimi izjavami.
Majda Koren, Ljubljana
