Osrednji problemi sodobnega sveta imajo skupni imenovalec. Opisujemo ga kot nujnost (imperativ) stalne gospodarske rasti. Na brezizhodnost takšnega modela razvoja je že pred pol stoletja (1972) opozoril Rimski klub z objavo študije ameriškega instituta MIT z naslovom »Meje rasti«. Z analizo empiričnih podatkov so znanstveniki utemeljili omejenost in pogubnost modela eksponentne gospodarske rasti. Takšen model temelji na eksponentni rasti prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih naravnih virov.
V tej študiji so znanstveniki zapisali, da negativni učinki eksponentne gospodarske rasti presegajo pozitivne učinke takšnega razvoja. To se dogaja, ker je vse podrejeno ustvarjanju dobička in njegovi delitvi, ne pa pokrivanju potreb prebivalstva. Že v sedemdesetih letih so znanstveniki opozorili, da morajo skupni imenovalec razvoja predstavljati potrebe prebivalstva, ne pa gospodarska rast, namenjena dobičku in njegovi delitvi. Kakšen je bil odziv političnih in gospodarskih elit? Nikakršen, kot bi šlo za objavo besedil znanih Kumranskih spisov iz obdobja pred našim štetjem, najdenih v votlinah na obali Mrtvega morja.
Pred petdesetimi leti so znanstveniki v študiji »Meje rasti« napovedali propad civilizacije zaradi prenehanja gospodarske rasti ter potrošništva in odsotnosti trajnostnega razvoja. Nizozemska raziskovalka Gaya Herrington (podjetje KPMG) je z današnjimi podatki preverjala točnost davnih razvojnih scenarijev, ki so napovedovali kolaps civilizacije. Ugotovila je, da so bile napovedi pravilne in se uresničujejo. Gospodarska rast bi se lahko končala ob koncu tega desetletja, zlom pa bi se lahko zgodil kakih deset let kasneje. Bistveno je, da nadaljnja gospodarska rast ni združljiva z modelom trajnostnega razvoja. Harringtonova meni, da še vedno lahko izberemo scenarij, ki se ne konča z propadom. Vendar tega ni mogoče uresničiti, ne da bi zamenjali skupni imenovalec. Glavno razvojno gonilo mora postati uresničevanje potreb prebivalstva in zmanjševanje družbene neenakosti.
Menjava skupnega imenovalca »gospodarska rast« z novim »to so potrebe prebivalstva« je zgodovinski projekt. Takšna sprememba dejansko pomeni, da družba prestopa v drug, vzporedni svet. Projekt je uresničljiv v skupini povezanih držav, kakršna je Unija. Vendar bodo evropski politiki gotovo vztrajali pri starem modelu do trenutka, ko ne bo drugega izhoda, ko bo gospodarska rast delovala kot nazadovanje. O tem, kako bi morala delovati Unija, ni dvoma. Pogodba določa, da je cilj Unije blaginja njenih narodov. Ohranjanje modela gospodarske rasti ogroža blaginjo narodov. Razvojni model »uresničevanje potreb prebivalstva« oziroma gospodarska odrast je prava rešitev.
Janez Krnc, Litija
