A posledice bomo čutili (tudi) mi. Bivši predsednik Donald Trump nam končno nudi svobodo. V tem nekateri vidijo izjemno priložnost in potihoma ali celo naglas navijajo za njega. Brez ameriških bombnikov in atomskih konic bo lahko Evropa sama skrbela za svojo varnost in bo tako lahko imela lastno avtonomno zunanjo politiko. Cena? Manj denarja za socialo in več za orožje. Svoboda je draga stvar. Če pa bomo ubrali drugo pot in v obrambo ne bomo vlagali, nas čaka »topel« in »prijeten« ruski objem. Tisti, ki imajo izkušnje z njim – Poljska, Ukrajina in baltske države, recimo – ne gledajo na ruske tanke s pretiranim navdušenjem. Nič zato. Okoli po Evropi je veliko oboževalcev ruskega predsednika Vladimirja Putina. Mnogi pripovedujejo o njegovi odločnosti in vodstvenih sposobnostih, o redu in miru, ki vladata v njegovi državi, pa o lepoti Rusije in o svobodi, v kateri živijo njeni prebivalci.
Od Francije do Madžarske in prek Nemčije, Avstrije ter Italije državljani sanjajo o avtoritarnih »demokracijah« in glasujejo za neofašiste, ki jih očarajo s svojo ksenofobično retoriko. Ta ni tuja niti Putinu, ki na nacionalizmu gradi novo rusko agendo za prihodnost. Ponovno bi združil vse Ruse v eno državo. Enake sanje so v osemdesetih in devetdesetih letih imeli Slobodan Milošević in srbski akademiki. Kako se je končalo, dobro vemo.
Nova desnica in skrajna levica z upanjem gledata na Trumpa, ki obljublja, da se bo zelo hitro zmenil s svojim prijateljem Vladimirjem Putinom. Skupaj bosta gradila mir v Ukrajini. Rusi bodo zadovoljni, ruski podporniki na zahodu tudi, mirovniki pa še bolj. Kaj bo ostalo od Ukrajine, ni pomembno in nas tudi ne zanima prav preveč. Jasno pa je, da se bodo ozemeljski spori v Evropi spet enkrat reševali z vojsko in raketami. Kaj bomo delali pri nas doma, bo globalno vedno bolj irelevantno. Evropa in Rusija postajata nepomembna, obrobna dela sveta. Trump je dal vedeti, da je prava nasprotnica Amerike Kitajska in njen prodor na ekonomski ter politični parket. Tu se bodo igrale velike geostrateške igre in mi ne bomo glavni akterji, niti obrobni akterji ne bomo. S Kitajsko in predvsem z njenimi električnimi avtomobili ima težave tudi Evropa. Čas prostega trga počasi mineva in mineva tudi čas prostega prehoda ljudi. Gradijo se novi zidovi in evropske države vsaka posebej ter vsaka zase spet odkrivajo lepote domačega »heimata«, domovine. Povsod vzhaja nov čas nacionalizma.
Kitajska je že osrednja politična sila, ki je na mednarodnem prizorišču nadomestila Rusijo. Zato bi jo veljalo spoznati. Njihov veliki vodja Mao Cetung je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja neurejeno situacijo, v kateri se je znašel, opisal z besedami: »Velika je zmeda pod nebom, zato je stanje odlično!« Kaos je velik tudi danes, ali je stanje odlično, pa je stvar razprave. Eno leto po Hamasovem napadu na izraelsko prebivalstvo je svet bistveno slabši. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je odprl vse možne fronte. Za Palestince ni nobene milosti. Bližnji vzhod je v plamenih. Konkretnega plana za reševanje krize ni videti. Na obzorju nam grozijo atomske bombe in globalna vojna. Ni jasno, ali bo naslednji ameriški predsednik sploh imel kontrolo in vpliv na svojega zaveznika v Jeruzalemu. Razberemo pa lahko, da ima Netanjahu bolj kot velike načrte za Izrael predvsem načrte zase. Vojna ga je ohranila na oblasti, ga obvarovala pred protesti in pred sodiščem. Tam bo na koncu verjetno tudi končal, pa ne zaradi Gaze.
Težki časi in veliki upi tudi za Slovenijo. Ljubljana je dobro opravila delo v svojem mesecu na čelu Združenih narodov. V spominu bo ostal premier Robert Golob, ki je znal teatralno udariti po mizi v iskanju svetovnega miru. Še bolj se je izkazala slovenska misija v New Yorku, ki je svojo vlogo odigrala častno in brez napak. Kako se bodo stvari razvile, bo jasno po ameriških volitvah. Če se bo svetovni red spremenil po zaslugi Donalda Trumpa, za Slovenijo obstajajo razlogi za zadovoljstvo. V prvem mandatu ameriškega predsednika je bila edina, ki ni naredila nobene vidne napake in je blestela v svojih redkih nastopih, Melania Trump. Bila je najboljši, najlepši in najprijaznejši del Trumpove administracije. Če bo vnovič morala zapustiti sanjsko rezidenco Mar-a-Lago in se preseliti v Belo hišo, bo bivša slovenska manekenka spet pustila svoj pečat. Kot je poudarila pisateljica Sofi Oksanen: če bi se za to zavzela, bi lahko pripomogla k premagovanju stereotipov glede vzhodnoevropskih žensk. Tiha prva dama, ki se je redko spustila v ameriške politične debate, ni brez politične agende. To je dokazala tudi v svoji komaj objavljeni biografiji, kjer se je odločno zavzela za pravico žensk do splava in prav tako dala vedeti, da se ne strinja s svojim možem »glede nekaterih vidikov politike priseljevanja«. Ni pomembno, koliko se oglašaš. Važno je, da se oglasiš ob pravih temah.
