Ob koncu lanskega šolskega leta me je vnukinja vprašala: »Kam naj se vpišem?« Odločno sem svetoval: »Na trgovsko šolo.« Tega, kar zmorejo trgovci, ne zmore nobena vojska. Trgovec bo prišel kamorkoli hoče, nam je otrokom pripovedoval sosed, veljaven vaški mož, trden kmet, vojak iz avstroogrskih časov in dodal zgodbo o beneškem trgovcu Marcu Polu, ki je mimo vseh ovir prišel celo na Kitajsko.
Hočete dokaz, da je to res za današnji čas? Po vsej Ljubljani rastejo lidli, hoferji, tuši in drugi predstavniki te branže. Zlahka gradijo trgovine, kjerkoli si zaželijo. Najdete jih na elitnih lokacijah, kjer boste vi zaman iskali prostor za stanovanjsko hišo, stolpnico s stanovanji za navadne ljudi, celo za bolnišnico. Obe banana stolpnici v Šiški sta še zadnji dokaz o mogočnosti te branže. Moj nasvet vnukinji je podkrepila še brezhibna podoba gospe Mariče Lah, predstavnice naših trgovcev, ki je na TV zadnjič trdila, da so trgovci najbolj izkoriščana in revna branža v naši državi. Vsak hip bodo propadli, je trdila, zaradi neusmiljenega izkoriščanja trgovcev s strani države, ki jim ne pusti dihati z davki in obremenitvami vseh vrst ...
Še ena iz sodobne zgodovine trgovcev se je zgodila pri nas, v Sloveniji. Pred dnevi sta nas obiskala dva trgovca iz najmočnejše države na svetu. No, nista bila prava trgovca, bila sta v resnici poslanca, kongresnika v vlogi trgovcev. Ob vseh prefriganih poklonih naši anemični državi, ko sta nam laskala, da smo »na pravi strani zgodovine«, da smo del koalicije demokratičnih držav, ki skrbi za človekove pravice po svetu, in kvasila še druge podobne oslarije, sta mimogrede prodajala Westinghousove jedrske reaktorje za NE Krško. Zvito, kot to znajo trgovci, ni kaj.
Prav grozljiva je bila podoba naše politike obisku teh kramarjev, saj se jima je vsa vesoljna slovenska politika ponižno, hlapčevsko klanjala do tal. Zgodovinski spomin me je ponesel v neke žal daljne čase, ko se je neki naš voditelj, po poklicu kovinar, brez velikih besed uprl takratnim težnjam podobnega hegemona z Vzhoda. Kljub grožnjam in sankcijam smo ponosni vzdržali in obstali. Doživeli smo sicer sankcije vzhodnih držav v obliki Informbiroja, zraven so svoje sankcije dodali tudi demokratični prijatelji z Zahoda. Ni bilo kave, pa kavbojk, avtomobilov in drugih stvari. Kljub temu smo ponosni preživeli in zgradili državo, ki je nekaj let kasneje postala celo voditeljica neuvrščenih držav. Potuhnjeno, v zasedi so čakali združeni vzhodni in zahodni hegemoni in pred tridesetimi leti uspeli z razpihovanjem nacionalizmov, ki niso bili nič slabši od nekdanjih fašizmov, razrušiti to državo in zraven zatreti še neuvrščene. Imeli so prosto pot za urejanje sveta.
Redka svetla točka tega grozljivega procesa je naša samostojna država Slovenija.
Zaradi podobnih razpihovanj sovraštva današnjih mogočnikov, preoblečenih v trgovce z orožjem, je svet danes iztiril, trdi generalni sekretar OZN. Danes je zato človeštvo na robu propada. Nikoli, tudi med obema svetovnima vojnama ni bilo bolj kritičnega trenutka, kot je današnji. Nisem malodušen, me je pa strah. Dobrih 80 km zahodno od Ljubljane, pred Trstom je zasidrana najdražja vojna ladja vseh časov. Stala je dobrih 35 milijard dolarjev. Samo pomislite, koliko ust bi lahko nahranili s tem denarjem. Koliko stanovanj, bolnišnic, šol itd bi lahko zgradili za ta denar. Tam ni zasidrana zato, da bi bila okras mestu Trst. Tam je zasidrana kot mogočno strašilo. Komu? Od Trsta do Kijeva je dobrih 600 km po zraku. Vojaške rakete srednjega dosega zmorejo to preleteti v nekaj minutah. Čez našo Slovenijo.
Te dni je potekal Dan miru. Skupaj z veterani vojne za Slovenijo smo zastavili glas zanj, za mir, sožitje in zdravo okolje. In proti trgovcem s smrtjo.
Mag. Dušan Kaplan, Ljubljana
