Zadnji dogodki izhajajo iz izčrpanosti globalizacijskega nagona svetovnega kapitalizma. Ta sistem
se ohranja, če in kolikor lahko imetnikom zagotovi bodočo rast njihovega kapitala. Stagnacija pomeni njegov propad, začenši s finančnimi institucijami.
Po razpadu ZSSR je globalizacija pospešeno povzela obliko imperialističnega širjenja ZDA in njenih osebkov zasebnega prava. Pridobili so si tolikšno pogajalsko moč, da so preostale države sveta potisnile v popolno odvisnost. ZDA so pospeševale globalizacijo tudi preko mednarodnih institucij, kot so Svetovna banka, IMF, WTO in drugih ter s pretvorbo mednarodnega prava v sebi prilagojenim pravilom, vse podprto s petrodolarskim sistemom in najmočnejšo vojsko na svetu.
V novem tisočletju sta svet označila dva pojava. Prvi, politično, geografsko in demografsko suverena Kitajka s proizvajanjem materialnih dobrin z nižjimi stroški in s privabljanjem kapitala, ki je istočasno ponujala boljše pogoje izmenjave najbolj izkoriščenim državam na svetu. Drugi pojav, vzpostavitev kompleksnih in razširjenih proizvodih in oskrbovalnih verig, ki so občutljive na morebitna lokalna dogajanja.
Svetovna finančna kriza v letih 2008–2009 je predstavljala točko preobrata. ZDA in njeni sateliti so svoje finančne sisteme umetno vzdrževali z masivnimi finančnimi injekcijami, kar se je nadaljevalo vse do meje ponovnega kolapsa (september 2019) in do grozeče inflacije brez rasti (stagflacija). Politični, finančni in vojaški ameriški sistemi so zato spremenili svojo vlogo in preusmerili svojo moč na skrajšanje proizvodnih in oskrbovalnih verig. To, kar se nam dogaja že dve leti (pandemija in rusko-ukrajinska vojna), sodi v omenjeni preobrat z zgodovinskimi razsežnostmi.
Pandemija je služila za sistemsko manipulacijo z dvema ciljema: povečanje notranjega nadzora nad prebivalstvom (utihnili so vsi poskusi protestov in uporov zaradi »višje sile«) in mednarodno zgoščevanje verig poveljevanja kolektivnemu Zahodu pod vodstvom ZDA, ki so razpolagale z vsem znanjem in z vsemi sredstvi, z namenom krčenja globalizacije, posebej v odnosu do velikega kitajskega konkurenta. Gre za drag, dolgotrajen in naporen proces, ki se ne bi mogel začeti brez usodnega »vzroka višje sile«.
Vojna nadaljuje proces pandemije. Tokratna operacija umika od globalne odvisnosti je namenjena drugemu velikemu svetovnemu igralcu, Rusiji. ZDA so si prizadevale, da bi ustvarile pogoje za rusko-ukrajinski konflikt. To ne pomeni, da je bila Rusija prisiljena ukrepati. Nosi odgovornost za sprejeto izbiro, ki pa je bila močno motivirana. Neposredna posledica konflikta je ostra razmejitev med Evropo in Rusijo. Evropa od leta 1945 ni bila nič drugega kot kolonija, ameriško okupirano ozemlje. Potekala je kulturna amerikanizacija v senci absolutne vojaške in politične odvisnosti. ZDA zdaj kliče Evropo k redu.
Kdo poganja ta celotni proces? Morda najboljši odgovor je v Eisenhowerjevem opozorilu o ameriškem »vojaško-industrijskem kompleksu«. Od takrat do danes ZDA ostajajo na čelu svetovnega imperija, vendar je oblika centralnih struktur moči doživela metamorfozo (»politično-finančni kompleks«). Finance imajo manj nacionalno opredeljeno razsežnost kot industrijsko gospodarstvo. Vojaštvo ZDA je absorbirano v ameriško neoliberalno politiko, ki se ga je že zdavnaj naučila izkoriščati kot svoje najbolj uporabno orodje. ZDA energično nadzorujejo dobave surovin, posebno energentov, in uporabljajo vojaško porabo kot proti-ciklično intervencijo. Omenjeni kompleks s fleksibilnim jedrom ima zmožnost in motive za obvladovanje svetovnih razmer v sedanjih oblikah. Primarni interes je ohranitev moči sedanje finančne koncentracije. Glavni orodji za uresničitev te namere sta sposobnost premikanja mednarodnega kapitala in vojaška grožnja.
Vodstvena skupina tega kompleksa ne potrebuje institucionalne strukture in niti porazdelitve nalog (kot je v formaliziranih organizacijah), saj jo povezuje naključje med lastno močjo, ki jo je treba ohraniti, in neoliberalnim svetovnim nazorom, ki to moč podpira in opravičuje. Te značilnosti relativne nedoločenosti otežujejo določanje odgovornih za današnje dogodke.
ZDA se umikajo, da bi se utrdile na lažje ubranljivih položajih. Strahotni gospodarski in družbeni stroški ne bodo enakomerno porazdeljeni. Stroški ZDA bodo nizki, da preprečijo pretirano nezadovoljstvo, z oddaljevanjem od središča imperija bodo eksponentno naraščali. Medijska propaganda bo spodbujala »višje dobro« z ideološkim pripadanjem k »solidarnosti s priložnostno žrtvijo« proti ravno tako »priložnostnem zlu«, da
bi daljinsko vodila javnost. Tisti,
ki ne podležejo vplivanju, so in bodo soočeni z represivnimi ukrepi. Resnične žrtve te katastrofalne
preobrazbe, strte populacije, izbrisane kulture, novi sužnji, pa se ne bodo upoštevale.
Če ne bo trdega in učinkovitega nasprotovanja ljudi, bodo učinki ugašanja globalnega imperija popolna opustitev demokratične paradigme in nastop neotehnokratske in plutokratske ureditve, ki bo temeljila na fevdalizmu.
Črt Tavš, Koper
