Napoveduje se dolgotrajna ukrajinska vojna. Zastavlja se vprašanje, ali res ni mogoče ničesar storiti za hitrejše končanje te morije? Poiskati je treba izvedljive rešitve, ki bodo ne samo omogočile prekinitev sovražnosti, ampak tudi trajno normalizacijo razmer v regiji. To je lahko le mirovni sporazum, ki bi predvidel izvedbo referendumov, s katerimi bi o svoji usodi odločali prebivalci spornih območij, ne pa vojaški uspehi ali kompromisi velikih sil. Pred izvedbo referendumov, kot sem to predlagal 12. 8. 2022 v časopisu Dnevnik z zgornjim naslovom, pa je treba zagotoviti naslednje pogoje.
1. Prenehajo se vojne aktivnosti, vse vojaške enote pa se razpustijo ali umaknejo s spornih ozemelj ter nadomestijo z nevtralnimi opazovalci, ki kontrolirajo izvajanje sporazuma in zagotovijo enakopravne propagandne možnosti za variantne rešitve in korektno izvedbo referendumov.
2. Zagotovijo se vsi potrebni pogoji za vrnitev vsega po začetku spopadov razseljenega prebivalstva s spornih območij tako, da se v roku 1 do 2 let s pomočjo mednarodne skupnosti usposobijo potrebne stanovanjske kapacitete in drugi potrebni pogoji za življenje tega prebivalstva.
3. Sprejme se zaveza o obveznem spoštovanju referendumskih odločitev in zagotovi zadostno jamstvo, da nobena stran ne bo kršila dogovora, tako da ta sporazum poleg Ukrajine in Rusije sprejmejo in sopodpišejo ter garantirajo njegovo uveljavljanje tudi EU, Nato in OZN.
Predlog takšnega sporazuma naj sprejme EU, ki je poleg udeleženk najbolj prizadeta s tem spopadom. V sodelovanju s številnimi drugimi evropskimi somišljeniki bi ga lahko pripravila Slovenija, ki je tudi sama svojo samostojnost utemeljevala na referendumu v skladu z Wilsonovim načelom o pravici do samoodločbe narodov. Ponujeni predlog sporazuma prisiljuje obe strani v sprejem rizika, da odločitev prizadetega prebivalstva ne bo v celoti v skladu z njihovimi pričakovanji in zahtevami. Kljub temu pa bi s sklenitvijo takšnega sporazuma tako Rusija kot Ukrajina veliko pridobili. Z njim bi zaščitniška vloga Rusije do ukrajinskih sonarodnjakov postala nepotrebna. Rusija bi se tudi znebila potencialne nevarnosti, ki jo predstavlja natovsko oborožena sovražna soseda, predvsem pa ne bi več ogrožala življenj svojih državljanov, zmanjšala bi svoje velike vojaške izdatke in odprla možnosti za postopno normalizacijo svojega gospodarstva in izboljšanje odnosov z zahodom ter zmanjšala svojo odvisnost od Kitajske. Ukrajina sicer res tvega, da s podpisom sporazuma izgubi del svojega ozemlja, bi pa s tem preprečila nadaljnje velike smrtne žrtve in uničevanje premoženja, zmanjšala število nelojalnega prebivalstva in povečala enotnost svoje države, utrdila ukrajinsko narodnostno identiteto, si zagotovila trajno popolno obrambno varnost in nižje vojaške izdatke ter možnost za povezovanje v EU in večji gospodarski napredek.
Z javno objavo predloga takšnega sporazuma bi ustvarili poleg zunanjega tudi notranji pritisk tako na rusko kot ukrajinsko vodstvo, kajti težko bo še naprej zagovarjati tezo, da je to vojna zahoda, usmerjena proti ruskemu narodu, kot tudi tezo, da izguba nekaj ozemlja, poseljenega z nelojalnimi državljani, odtehta človeška življenja in zagotovitev kvalitetnih življenjskih pogojev za državljane Ukrajine. EU ima v rokah škarje in platno, da uveljavi takšen dogovor. Če bi ga odklonila Rusija, bi EU še bistveno povečala obseg sankcij proti Rusiji, njena osamljenost v mednarodnem okolju bi se še poglobila, notranja nasprotja tej vojni pa bi se močno povečala. Če bi ga odklonila Ukrajina, pa bi tvegala ukinitev vojaške in druge pomoči evropskih držav.
Vse kaže, da je mirovni sporazum, ki bo omogočil izvedbo verodostojnih referendumov, edina resnična rešilna bilka za hitrejše končanje te vojne. Mogoče obstajajo tudi druge možnosti, vendar naj jih tisti, ki to mislijo, za božjo voljo, že enkrat prikažejo.
Tone Mastnak, Ljubljana
