Ukrajinski tragediji ni videti konca. Prevladuje prepričanje, da je treba okrepiti vojaško sposobnost Ukrajine in oslabiti gospodarsko moč Ruske federacije do takšne mere, da bo le-ta pripravljena sprejeti rešitev, ki bo zadovoljila interese ZDA, EU in Ukrajine. To bo možno doseči le ob zelo dolgotrajnem vojaškem konfliktu. Doseči popuščanje Rusije z vojaškim in gospodarskim pritiskom ni verjetno, še posebej če bo v Rusiji zelo verjetno prevladovalo prepričanje, da se v tem spopadu rešuje usoda pomembnega dela ruskega naroda, za kar bodo državljani Ruske federacije pripravljeni tudi veliko žrtvovati. Takšen dolgotrajen konflikt pa ni v interesu niti Ukrajine niti Rusije niti katerekoli evropske ali katere koli druge prehransko in energetsko ogrožene države. Največ koristi od te vojne imajo orožarska industrija, energetsko bogate države, prevozniki in številni špekulanti.
Ukrajinska vojna je, objektivno gledano, predvsem v interesu ZDA, ki Rusijo še vedno obravnavajo kot pomembno geostrateško oviro njeni svetovni prevladi in njenim ekonomskim interesom, ter Kitajske, ki si pa želi zagotoviti večji vpliv na oslabljeno, vendar surovinsko bogato sosedo. Nasprotno pa sta mir in normalno sodelovanje z Rusijo izjemnega strateškega pomena za EU, ki bi morala ta svoj interes jasno opredeliti in se mnogo bolj zavzeti za rešitve, ki bi omogočale dokončanje te vojne. Silovita propagandna vojna, iskanje in obtoževanje krivcev, nudenje moralne in materialne podpore, pa tudi še tako dobronamerno pozivanje k pogovorom za mir ne bo pripeljalo do rešitve tega konflikta. Sprte strani morajo predvsem vedeti, kakšno končno rešitev lahko pričakujejo. Treba je pripraviti podroben mirovni načrt, ki bo zagotovil, da o končni rešitvi narodnostnih, ozemeljskih in drugih nerešenih problemih ne bodo odločali vojaški uspehi ali dogovori velesil pod vplivom zainteresiranih lobijev, ampak izključno le prebivalstvo spornih območij.
Osnovne postavke takšnega mirovnega sporazuma bi lahko bile naslednje:
– dogovor o takojšnji zaustavitvi vseh vojaških aktivnosti, izmenjavi ujetnikov in postopnem obojestranskem umiku vojske z območja vojnih spopadov
– obvezno hitro ponovno aktiviranje stanovanjskih kapacitet in vseh drugih aktivnosti, ki omogočajo vrnitev vsem beguncem
– v drugem letu po prekinitvi sovražnosti se na spornih območjih izvedejo referendumi pod mednarodnim nadzorom, na katerih se prebivalci posameznih območij odločajo med alternativami: 1. ste za vključitev v Ukrajino brez posebnih pogojev, 2. ste za vključitev v Ukrajino pod pogojem, da se predhodno opredeli avtonomni status pokrajine, 3. ste za oblikovanje samostojne nove države ter 4. ste za priključitev Ruski federaciji
– upošteva se izražena volja posameznih območij. V kolikor obstajajo tehtni pomisleki o verodostojnosti že sprejete odločitve prebivalcev Krima, da se priključijo Ruski federaciji, naj se ta referendum pod mednarodnim nadzorom ponovi
– Ukrajina se odpove vsem vojaškim povezavam in razglasi nevtralnost, lahko pa se, če tako želi, vključi v EU
– Moldavija razglasi nevtralnost in uveljavi avtonomni status območja, ki je pretežno naseljen z ruskim prebivalstvom in se, če tako želi, priključi EU
– na enak način kot v Ukrajini se z referendumom dokončno opredeli status odcepljenih območij v Gruziji in s tem dokončno umiri tudi to krizno območje
– ukinejo se vse sankcije in vsi drugi ukrepi vseh vpletenih strani, ki ovirajo medsebojno poslovanje in druge družbene aktivnosti
– vse sprte strani omogočijo pravično sojenje odgovornim za morebitne očitne vojne zločine
– vse sprte strani se zavezujejo, da bodo brez izjem trajno spoštovale dogovor
– jamstvo za uveljavitev dogovora zagotavljajo EU, Nato in OZN.
Za uveljavitev mirovnega sporazuma v skladu z navedenimi izhodišči naj se aktivno in javno zavzame Slovenija. Potrebnost in koristnost vseh navedenih predlogov je možno tehtno utemeljiti.
Tone Mastnak, Ljubljana
