V Dnevnikovem Objektivu (6. 8. 2022) je bil objavljen članek z zgornjim naslovom, v katerem je Franc Perko pisal o raznih vidikih upravljanja z rjavim medvedom. Med drugim je zapisal, da mora sodobna strategija upravljanja prosto živečih živali »izhajati iz znanstveno utemeljenih ekoloških izhodišč«. S tem se je mogoče strinjati. Novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske gostote. Tako so pri slonih ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev.
Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Zato je jasno, da človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno. Je celo škodljivo, saj znanstvene študije dokazujejo, da lov celo povečuje število rojstev živali, saj se vrsta čuti ogroženo in se zato pred tem brani s povečano rodnostjo. Denimo pri črnih medvedih so ugotovili, da je bil zaradi lova odstotek preživetja pri mladičih večji, matere so imele več mladičev, pa tudi prej so bile spolno zrele, vse v primerjavi s populacijo, kjer se ni lovilo. Podobno so ugotovili v neki študiji glede vpliva lova na število divjih svinj: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Raziskave iz Afrike so pokazale, da šakali v odziv na odstrel povečajo razmnoževanje. Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saška skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo. Da bi za druge živalske vrste veljala drugačna zakonitost, ni verjetno. Še nekaj zanimivih izjav strokovnjakov. Zoolog, prof. dr. Josef H. Reichholf je dejal, da lov ne regulira, ustvarja pa nadštevilne in zatirane populacije. Zoolog Regnar Kinzelbach z Univerze Rostock je prepričan: »Lov je odveč. Če ga ukinemo, se število živali samo uravnava.« Biolog Thomas Schmickl: »Ekološki odgovor je zelo preprost: pustiti ekosistemu, da se sam regulira, saj je kot tak najbolj stabilen.« Lov je torej škodljiv za živali ter naravo. Seveda pa je ubijanje prostoživečih živali, torej čutečih bitij, kot jih to definirata Lizbonska pogodba in naš stvarnopravni zakonik, tudi nehumano in nemoralno. Povzročanje hudega trpljenja živalim ne spada v civilizirane dežele. Necivilizirano je prav tako tudi zadovoljevanje nekega čudnega nagona, ki je vzrok ubijanja gozdnih živali.
Pravilna strategija upravljanja z rjavim medvedom in drugimi živalskimi vrstami bi tako morala skrbeti za ohranjanje habitata živali, informirati javnost o sožitju s prostoživečimi živalmi, obsegati ukrepe za preprečevanje škode in drugo, kar je pomembno, da lahko živali živijo mirno in v sožitju z ljudmi. Seveda takšna strategija ne sme vsebovati nobenih nasilnih ukrepov proti živalim, npr. lova ali kakšnega drugega odvzema iz narave. Čuteča bitja ne smejo biti več igračka človeka.
Ali rjavi medved spada v Ljubljansko kotlino ali ne? G. Perko pravi, da ne. Kdo pa sploh ve, koliko medvedov prenese Slovenija oziroma kakšno je naravno ravnovesje med medvedi ter ostalimi deli narave. Človek vsekakor ne, tudi država ne. Mogoče lovci? Vsekakor ne. Kako bi lahko človek poznal naravno ravnovesje, če ne ve niti tega, kar je za »naslednjim vogalom«. Vse to ve samo narava. Zato lahko samo ona odloča, katere živali in koliko njih lahko živi na določenem območju.
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah
