Nedavno smo bili preko medijev seznanjeni, da Novartis, lastnik Leka, v Lendavi načrtuje rekordno naložbo v Sloveniji, o čemer je bil s strani predsednika RS Roberta Goloba ter ministra za gospodarstva Matjaža Hana in predsednika uprave Leka Roberta Ljolja podpisan memorandum o vlaganju Novartisa v proizvodnjo v Lendavi v znesku 400 milijonov evrov, ki bo zagotavljala zaposlitev 300 novih delavcev. Investicija velja za eno večjih vlaganj tujcev pri nas. V novem proizvodnem obratu, ki naj bi ga postavili v dveh letih, naj bi proizvajali biološka zdravila. Lek že ima obrat v Lendavi, v katerem poteka proizvodnja antiinfektivov in pakiranje končnih farmacevtskih oblik, zaposlenih je 710 ljudi. Vlada Republike Slovenije se je zavezala, da bo ta projekt sofinancirala z okoli 50 do 55 milijonov evrov. Predsednik vlade je poudaril, da je to koristna naložba v gospodarski razvoj Slovenije, zlasti ker gre za investicijo v Prekmurju, ki sicer kaže zaostanek v razvitosti, ter za nove zaposlitve tudi kadrov z visoko izobrazbo.
Zgodba o načrtovani veliki investiciji Sandoza, generične divizije v Novartisu, se sliši lepo in vzpodbudno, saj gre za vlaganje v razvoj in nove proizvodne kapacitete z visoko dodano vrednostjo, kar je treba vsekakor podpreti. Vzpodbudna so tudi načrtovana nova delovna mesta, ki potrebujejo visoko izobražen kader. Ob tem pa se mi postavlja vrsto vprašanj, zlasti pri odločitvi države Slovenije, da bo spet sodelovala pri sofinanciranju investicije tujega vlagatelja. Gre namreč za vlagatelja, Novartis, ki je drugo največje farmacevtsko podjetje na svetu glede na globalno prodajo in s tem primernim čistim dobičkom iz poslovanja. Po podatkih za leto 2021 je Sandoz ustvaril 9,6 milijarde dolarjev prihodkov, Novartis pa je v letu 2020 povečal dobiček za 13 odstotkov na 8,1 milijarde dolarjev.
Mojo pozornost mi je vzpodbudila tudi vest, da farmacevtski koncern Novartis namerava v kratkem oddeliti generično divizijo Sandoz, pod katero sodi, kot že napisano, slovenski Lek, v samostojno podjetje. Posel naj bi bil zaključen, kot poročajo, v drugi polovici letošnjega leta. Kako bo to vplivalo na Lek, nam podrobnosti še niso znane. V lanskem letu je Novartis predstavil načrt prestrukturiranja, ki bo imel vpliv tudi na Lekove zaposlene, vendar s podrobnostmi nismo seznanjeni.
Kot vidimo, gre tako pri Novartisu kot Sandozu in Leku kot članu skupine Sandoz za kapitalsko in dobičkonosno močne farmacevtske gigante, ki s svojimi vlaganji zasledujejo izključno dosego še večjega dobička, kot ga že imajo. Zato se mi zdi »donacija« ali finančni prispevek države Slovenije v konkretni investiciji višini 50 milijonov evrov močno dvomljiv, sporen in nerazumen. Po grobih izračunih bi s prispevkom Republike Slovenije v znesku 50 milijonov evrov investitor pet let pokrival stroške plač 300 zaposlenim, in sicer v višini približno 2900 evrov bruto mesečno ali 1800 evrov neto na vsakega zaposlenega. Kaj se bo zgodilo po petih letih s proizvodnjo v Lendavi, danes nihče ne ve. Verjetno se bo tuji investitor pogodbeno zavezal, da najmanj pet let ne bo odpuščal, za naprej pa ne bo dal nobene zaveze, da bo ostal pri istem številu zaposlenih. Vse lepo in prav, z investicijo v Lendavi bi Slovenija pridobila novih 300 delovnih mest s proizvodnjo visoke dodane vrednosti in z visoko izobraženimi kadri, ki jih bo treba verjetno še izobraziti na račun slovenske države.
V zaključku se še vprašajmo, kaj bomo, razen dodatnih delovnih mest z visoko izobrazbo, še pridobili, zlasti z vidika države oziroma državnega proračuna? Nič, le plačilo prispevkov zaposlenih v paradržavne blagajne, pa še to jih bo Slovenija plačala za pet let iz naslova 50 milijonov prispevka. Davka od dobička ne bo, saj tuji vlagatelji obvladajo finančne transakcije in transfer dobička direktno k sebi, konkretno, v Švico, v Basel.
Spomnimo se skoraj 21 let nazaj, ko je Novartis kupil Lek. Lek je v svojem poslovanju vsako leto izkazoval čisti dobiček, ki je bil s stani države obdavčen. Naj navedem po spominu, zadnje leto pred prodajo, je Lek vsako leto polnil državni proračun iz naslova davka iz čistega dobička. V državni proračun je za leto 2001 Lek plačal 60 milijonov takratnih DEM davka na dobiček.
Zato ne nasedajmo politikom in državnim funkcionarjem, ki nam sadijo rožice o koristnosti za narod za tuja vlaganja. Nekateri ministri so jih poimenovali kar strateška partnerstva. Magna je tak primer, nedaleč nazaj.
Branka Kastelic, univ. dipl. iur., Ljubljana
