Ni mi hotel poslati komentarja, ker je v mojem mailu videl »cinizem« in »začudenje, da so ljudje v Vučićevi Srbiji nezadovoljni«. Vendar bi na svetu težko našli narod, ki je v zadnjih 35 letih bolj protestiral proti oblasti kot Srbi. Morda Francozi. Srbi so se izkazali že 27. marca 1941, ko so – sicer že po državnem udaru – množično protestirali proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, kar je bilo tedaj izjemno pogumno dejanje v takrat skoraj povsem Hitlerjevi Evropi. Pravo obdobje srbskih množičnih protestov pa se je začelo pol stoletja pozneje, ko so marca 1991 izbruhnili večdnevni protesti v Beogradu proti Miloševićevemu režimu, tudi proti zlorabi javne televizije. Sledili so protesti proti goljufanju na volitvah, najprej pozimi 1996–1997, konec leta 2000 pa so Miloševićev režim zrušili.
Množični protesti proti Vučiću, ki jih je v zadnjih letih vse več, hočejo tako ponavljati zgodovino. Vendar je bil Miloševićev režim bolj represiven in nedemokratičen, kot je zdaj Vučićev, ki uspešno razvija srbsko gospodarstvo in je bližje Zahodu. Poleg tega bi Vučić, ki ga podpira predvsem podeželje, verjetno zmagal tudi na povsem demokratičnih volitvah. Navsezadnje se je življenjski standard Srbov od leta 2012, odkar je na oblasti, močno izboljšal.
A čeprav ima najbrž podporo večine Srbov, Vučićev režim ostaja avtoritaren. Že to, da je na oblasti 13 let, postavlja dvom o demokraciji, za katero je značilno menjavanje strank na oblasti (izjemen primer je Angela Merkel, nemška kanclerka v letih 2005–2021). Toliko časa Vučić vlada tudi zato, ker obvladuje medije in nastopa na televiziji prav vsak dan, a ne tako, da bi mu novinarji lahko postavili vprašanja. Prek ekranov nagovarja svoje volilce in pogosto se pritožuje, kako zelo krivični so do njega politični nasprotniki in protestniki.
Vučićeva avtoritarnost je prišla močno do izraza prav po zrušenju strehe na novosadski železniški postaji 1. novembra. Pri tem imajo glavne zasluge študentje, ki v svojih protestih od pristojnih institucij, in ne od Vučića, zahtevajo objavo vseh dokumentov v zvezi s prenovo železniške postaje, s čimer bi razkrili krivce za tragedijo. Policija, tožilstvo in drugi pristojni organi tega nočejo storiti, ker očitno ubogajo Vučića. Torej ne delujejo neodvisno. Ker pa je tako Vučićeva oblast absolutna, je zdaj tudi odgovoren za to, da ne odkrijejo krivcev za zrušenje strehe.
Kaže pa, da Vučić s svojimi problematičnimi izjavami izgublja podporo in da naj bi študentske proteste vse bolj aktivno podpirali mnogi, ki so bili doslej pasivni. Ko se je na primer konec novembra prvič zgodilo, da je nekdo z avtom zapeljal med študente, ki so protestirali, je Vučić izjavil, da je bila to pravica voznika.
Pomemben Vučićev adut proti demokratični opoziciji in študentom je Zahod, ki ga podpira. Med drugim zato, ker v skladu z interesi evropske industrije električnih avtomobilov Vučić podpira odprtje rudnika litija v Mačvi. Poleg tega kljub svojim nacionalističnim govorancam zagotavlja mir na Kosovu in v Bosni. Na Zahodu njegovega režima najbrž nočejo obsoditi tudi zato, ker bi v tem primeru Srbija lahko prešla med ruske satelite. Za zdaj Vučić še vedno sedi na dveh stolih. To kaže tudi nedavna odločitev njegove vlade, da se bo Naftna industrija Srbije odpovedala ruskemu lastništvu. Blizu Zahodu pa ostaja tudi zato, ker veliko pričakuje od Donalda Trumpa.
