»Bog si ga drka na nas.« Izključno zaradi tega naslova se je Društvo slovenskih pisateljev (DSP) odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.
In kaj potem? Zakaj so čustva vernikov tako pomembna? Zakaj so javna? Koga briga, kakšna čustva prevevajo peščico vernikov zaradi pojavov, ki se jih čisto nič ne tičejo? Zakaj se glasnim vernikom kar naprej dopušča in omogoča vtikanje v življenja vseh? Zakaj bi naj prav oni imeli samoumevno in neodtujljivo pravico odločati o vsebinah tujih maternic, izdajateljih pesniške zbirke ali čemerkoli že, kar ni niti malo povezano z njihovimi življenji?
Kar nekaj slovenskih založb izdaja tiskovine z versko vsebino. Brezverci ob stiku z njimi občutimo mešanico strahu in užaljenosti, odpora in osuplosti, prezira in posmeha. Tako pač čustvujemo. Do teh čustev imamo pravico. Pravico imamo o tem govoriti in pisati. Bi lahko zato, ker obstoj verskih besedil žali naša čustva, zahtevali prepoved njihovega izdajanja in razpečevanja? Kako bi bilo, če bi imeli enaka merila za vsa užaljena čustva?
DSP je leta 2016 izdalo v angleščino prevedeno zbirko esejev Marjana Rožanca, O svobodi in Bogu. V njih trdi, da človek, ki se odpove veri, ne more živeti polnega življenja. Pač še ena tiskovina z versko vsebino, ki žali brezverska čustva. Kaj bi se zgodilo, če bi ob najavi njenega izida trije brezverci na vse pretege stokali, kako prizadeti so? Bi se DSP odpovedalo izdaji?
Verniki, nehajte se ubadati z neverniki in pričnite pometati pred pragom svojih svetišč! Namesto da jadikujete, kakšni brezverci so mladi, se raje vprašajte, kakšni verci so pedofilski svečeniki. Zamislite se, zakaj vaša čustva bolj prizadene otroška pesmica kot na desettisoče uničenih otroštev. Postavite se v kožo otroka, ki vas pri tem opazuje. Kaj naj si misli o vaših bogovih?
Če jih neko besedilo vznemiri, dostojni in omikani ljudje razmišljajo in razpravljajo o vsebini. Ne bentijo čez pisca, ne da bi prebrali več kot naslov. Četudi se jim zdi neumno ali slabo napisano, drugim bralcem ne otežujejo dostopa. Pač nehajo brati to in vzamejo v roke kaj drugega.
Naj se z njim strinjamo ali ne, je »Bog si ga drka na nas« stavek, ki vzpodbuja premislek in omogoča razpravo – brez postavljanja na okope.
Gregor Hrovatin, Maribor
