Danes sta oba vrhunska umetnika, oba živita v Berlinu. Gorici - ena daleč od Rima, druga daleč od Ljubljane, obe pa v svetovnem merilu majhni in neizstopajoči mesti - sta v svet poslali dva izjemna pianista. Nocoj bosta spomnila, da lahko tudi male sredine pišejo zgodovino in da meje ne obstajajo, če si nekaj zares želiš.
Kot Primorka si želim, da bi Nova Gorica in Gorica tudi tokrat posegli v zgodovino. Ideja, da skupaj kandidirata za naziv Evropske prestolnice kulture in širita vrednote brezmejnosti, je pač genialna, unikatna in vzbuja upanje za prihodnost. Prvič dve mesti skupaj, prvič iz dveh različnih držav – skupaj o tem, kaj se zgodi, ko meje nimajo več pomena. Zgodba za vse geografske širine in dolžine, časovne pasove, narode, sosede... Goricama se je ponudila v času, ko je njun razvojni naboj pešal, ko ju je centralizacija rinila vse bolj na obrobje, ko so se zapirala vrata poslednjih trgovinic v znamenitem Raštelu, ko je posebej v Gorici število prebivalcev naglo padalo, ko je vlak iz Nove Gorice do Ljubljane vozil (in še vedno vozi) najmanj tri ure in ko so celotno Goriško v gospodarstvu z naskokom prehitevale sosednje občine.
Priložnost, kot je EPK, se zgodi enkrat v življenju – ne meščana, temveč mesta, in kultura ima včasih več moči kot vsi konji dizelskega motorja. Naj bo še tako smešno, v tem hipu se imajo Novogoričani prav njej zahvaliti, da je železniška postaja končno povezana z mestom, da ima gledališče nov amfiteater, da so uredili park Rafut, da vlak Novo Gorico povezuje neposredno z Benetkami in Rimom. Za obe Gorici je to priložnost, da izstopita iz povprečja, obrobja in pozabljenosti, se okrepita v svoji samozavesti in dvigneta cilje. Trapasto pa bi bilo, če bi bil domet tako genialne ideje, ki želi rušiti meje, na koncu nekaj betona, asfalta, nova železniška linija in par mladih dreves.
Neomajna vera režiserke, igralke in pobudnice kandidature Nede Rusjan Bric ter njene ekipe v brezmejnost, povezovanje in sodelovanje. To je tista največja popotnica, ki bi jo v lokalnem in širšem okolju morali vzeti v svojo bisago. Poskus zbliževanja in sobivanja, poskus razumeti drugega in se zavedati, da imata mesti ne le različne električne vtičnice, ampak tudi različne bolečine. To je eksperiment, ki v resnici poteka že od prvih dogovorov o skupni kandidaturi – eksperiment, ki v tem trenutku bruha veliko lepega, pa tudi očitke, trenja, različne interese...
Tako je različne poglede ne le med mestoma, ampak tudi med someščani samimi, v preteklih dneh strnila nekdanja podžupanja Nove Gorice Ana Zavrtanik Ugrin, ki se je v času svojega mandata aktivno zavzemala, da se ta prestolnica zgodi v dvojini. In če kaj, je organizatorjem z EPK uspelo odpreti prostor za katarze vseh vrst: zgodovinske, osebne, lokalne, tiste o Titu in tiste o Mussoliniju, o sposobnosti in omejenosti, ambicijah in šlepanju, o razumevanju umetnosti od Baby Lasagne do Zlatka Kaučiča. Tudi to – kulturo sobivanja in razumevanja, četudi ne vedno v soglasju, bo potrebno šteti v zapuščino EPK. Ali bo to razumljeno širše, tudi vzhodno od Rebernic in Razdrtega ter zahodno od Trsta in Vidma, bomo videli natanko čez eno leto, ko se bodo znova podeljevale Prešernove nagrade.
