V zadnjih dneh je slovenski spletni prostor razburkal viralni posnetek na tiktoku, ki je nehote dregnil v eno najbolj občutljivih točk: razkorak med percepcijo tujcev in realnostjo, ki jo doživljamo tukaj živeči. Nemški turist, vidno osupel nad računom v eni izmed kavarn, je svetu sporočil navdušujočo novico: Slovenija je obljubljena dežela nizkih cen.
Za obiskovalca, ki je v Slovenijo pravkar prispel iz Münchna ali Hamburga, se morda res zdi, da se je čas zavrtel petnajst let nazaj – v dobo, ko je bilo življenje (in pivo) bolj poceni. Za nas, ki tukaj živimo in ki morda sedimo le mizo stran, pa je čas bolj kot neusmiljen tekač, ki ga s plačo komaj še dohajamo.
»To ni normalno«
V videu, ki je hitro zakrožil po družbenih omrežjih, Nemec skorajda ne more skriti šoka. »Cene so tukaj preprosto neverjetne,« razlaga svojim sledilcem z mešanico nejevere in evforije.
Njegov glavni dokaz? Skodelica kapučina. Zanj je odštel 1,70 evra. »1,70 evra. Dobro ste slišali,« poudarja v kamero. Da bi bila izkušnja še boljša, ga je postreglo osebje pri mizi – storitev, ki v hitrem ritmu nemških mest počasi izginja ali pa postaja razkošje. »Espreso je 2,20 evra. Liter piva 6,50 evra. Liter. To so naše cene izpred 15 ali 20 let,« je dodal z nostalgičnim pridihom.
Njegova gastronomska tura se je nadaljevala s hrano: za velik burger je odštel 7,50 evra, za obilen zajtrk z omleto, kavo in toastom pa skupaj okoli 20 evrov, je med drugim poročal Žurnal24 (in celo hrvaški medij Index.hr). Zanj je to nenormalno poceni. To je ekonomski čudež, glede na to, da ima Slovenija 22-odstotni davek na dodano vrednost. »Sprašujem se, kako jim to uspeva,« se je retorično vprašal in s tem nevede odprl pandorino skrinjico slovenskega nezadovoljstva.
Odmev iz resničnosti
Mnogi so se na viralni posnetek odzvali z mešanico cinizma in obupa, značilnega za tiste, ki čutijo, da kupna moč polzi iz rok. »Vprašaj nas, kolikšna je naša plača,« se je glasil eden izmed najbolj všečkanih komentarjev, ki je strnil občutke tisočih.
Statistika pritrjuje jezi komentatorjev. Čeprav se Slovenija ponaša z enim najvišjih standardov v regiji, povprečna neto plača, ki se giblje okoli 1300 do 1400 evrov (minimalna pa pod tisočakom), ne omogoča lahkotnega življenjskega sloga, ki ga je v svojem videu opisoval nemški obiskovalec. Za Nemca, čigar povprečna plača je bistveno višja, je kava za 1,70 evra drobiž. Za slovenskega delavca, ki se spopada z inflacijo hrane in energentov, je to strošek, o katerem razmišlja.
Nepremičninski paradoks
Razprava se je hitro razširila onkraj cen kave in piva. Komentatorji so turista pozivali, naj preveri cene nepremičnin, ki so v Ljubljani v zadnjem desetletju poletele v nebo. »Cene nepremičnin imamo kot v New Yorku,« je zapisal eden izmed uporabnikov. Čeprav je to pretiravanje, sentiment drži: Ljubljana postaja mesto, ki si ga njeni prebivalci vse težje privoščijo, medtem ko postaja igrišče za premožnejše tuje obiskovalce in investitorje.
»Zaslužijo toliko, kot smo mi pred dvajsetimi leti,« je bil eden bolj neposrednih odgovorov iz Nemčije, ki je brutalno, toda dokaj natančno povzel ekonomsko asimetrijo. Slovenija je za zahodne turiste postala časovni stroj – ne samo kulturno, ampak predvsem cenovno. Vendar pa ta časovni stroj deluje zgolj v eno smer.
Država na prepihu
Kljub burni razpravi pa viralni video razkriva tudi pozitivno plat, ki jo Slovenci v svoji samokritičnosti pogosto spregledamo. Turist ni hvalil samo cen, temveč kakovost življenja, čistočo in postrežbo. »Mislim, da je Nemčija 20 let za Slovenijo,« je zapisal eden izmed tujih komentatorjev, s čimer je mislil na infrastrukturo, varnost in splošno urejenost države.
Slovenija je tako v zanimivem precepu. Postaja globalna turistična destinacija, ki ponuja visoko kakovost za ceno, ki je za zahodnjake smešna, za domačine pa vse bolj obremenjujoča. Video je morda dolg nekaj sekund, vendar je popolnoma razgalil ekonomsko dušo majhne države v osrčju Evrope: za nekoga raj, za drugega pa vsakodnevni boj za ohranitev življenjskega standarda.
Ko bo naslednjič turist pri nas z navdušenjem plačal svoj poceni kapučino, bo natakar, ki mu ga bo prinesel, verjetno razmišljal o najemnini, ki je pravkar zrasla. Dva svetova, ki se srečata na istem računu, a ga vsak prebere popolnoma drugače.
