Kaj pa če toplotno udobje jeseni in pozimi ni samo stvar termostata? Družbeni eksperiment, izveden s skupino prostovoljnih gospodinjstev, odpira zanimive perspektive. Pristop seveda ne sme nadomestiti nujne energetske prenove stavbnega fonda, lahko pa jo dopolnjuje. Raziskuje namreč drugo pot – pot prostovoljne zmernosti in ne prisilne.
OPOMBA: Članek je bil objavljen na francoski različici spletišča The Conversation, zato avtorji omenjajo Francijo. Izkušnja pa je pomembna tudi za slovensko okolje.
V Franciji smo prižgali ogrevanje, a kaj je ostalo od dveh let energetske zmernosti, ki smo ju pravkar preživeli? Spomnite se: leta 2022 je francoska vlada zaradi konflikta v Ukrajini in posledičnega dviga cen energije podjetja in državljane pozvala, naj termostate omejijo na 19 stopinj Celzija.
Čeprav večina gospodinjstev zdaj izjavlja, da živi na 19 ali manj stopinjah, je udejanjanje prave toplotne zmernosti v praksi še vedno omejeno ali celo enačeno z energetsko revščino – ki pa ostaja ključni izziv in resničnost za več kot enega od petih Francozov.
Vendar pa je pod določenimi pogoji mogoče preživeti zimo doma pri temperaturi med 14 in 18 stopinjami Celzija in celo izklopiti ogrevanje, ne da bi pri tem trpelo naše počutje.
Prejšnjo zimo se je približno petnajst družin podalo na pustolovščino programa Zmerno udobje (Confort sobre) ob spremljavi energetskega strokovnjaka. Ta poskus je privedel do sociološke študije, ki bo kmalu objavljena.
Dobro živeti pri manj kot 19 stopinjah
Nobena od teh družin, vse pa imajo individualno ogrevanje, ne razmišlja več o vrnitvi k starim ogrevalnim navadam. Zmanjšanje porabe energije, ki so ga merila gospodinjstva sama, pa tudi ni edina korist.
Udeleženci so izpostavili boljše počutje, povezano s hladnejšim ozračjem: kakovostnejši spanec, manj utrujenosti, manj »zimskih« bolezni … Cenili so tudi pridobljeno avtonomijo, saj so postali manj odvisni od ogrevanja, s tem pa se počutijo bolje pripravljene na prihodnje krize.
Gospodinjstva, ki so se odločila za sodelovanje v programu zmernosti, niso nujno »ekološki skrajneži«. Nekateri sodelujoči so sicer že pred eksperimentom izvajali številne ukrepe za zmanjšanje izdatkov za energijo in so želeli predvsem preveriti, ali je mogoče iti še dlje, ne da bi izgubili udobje. Drugi – včasih isti ljudje – so bili v procesu ekološke preobrazbe svojega življenjskega sloga in so želeli zmanjšati vpliv svoje porabe za ogrevanje.
Zmerno udobje: kaj je to?
Program zmernosti, preizkušen tukaj, je prilagoditev metode energetskega oblikovanja (Méthode Design énergétique) za posameznike, ki jo je zasnoval Pascal Lenormand in je že preizkušena v stavbah storitvenega sektorja.
Izraz zmerno udobje, uporabljen za poimenovanje programa, je prispeval k velikemu zanimanju, ki ga je sprožil: prejetih je bilo več kot 500 prijav! Ta oksimoron omogoča, da se izognemo predstavam o odrekanju, ki so pogosto povezane z zmernostjo oziroma varčevanjem. Ob koncu programa je izraz postal del vsakdanjega jezika udeležencev.
Gospodinjstva so spremljali eno zimo, s petimi srečanji prek videokonference, ki jih je vodil Lenormand. Med vsakim srečanjem so bili udeleženci povabljeni, da doma preizkusijo nove prakse prek nalog, ki so bile veliko širše od običajnih ekoloških nasvetov – na primer, kako bolje izolirati telo z drugačnim oblačenjem. Več zaporednih in postopnih obdobij treninga jih je spodbudilo k prevzemanju drže eksperimentatorjev lastnega udobja.
Ekipa je vzpostavila skupino na whatsappu, da bi udeležencem omogočila skupinsko izkušnjo. Po koncu programa so se odločili, da ga podaljšajo. Ta dinamika je močno podprla prizadevanja za toplotno zmernost, čeprav je radikalnost nekaterih udeležencev morda potisnila druge na obrobje, kot bomo ponazorili v nadaljevanju.
In v praksi?
Nove prakse, ki so jih gospodinjstva sprejela, so sledile postopni logiki programa. Merjenje temperatur in porabe energije je zagotovilo dobro izhodišče. To spremljanje, pogosto izvedeno s priročnimi sredstvi in gospodinjstev samih, jih je pripeljalo do zavedanja o njihovih omejujočih prepričanjih glede udobja. Ugotovili so na primer, da jim je bilo v določenih delih dneva udobno pri 17 stopinjah, v drugih trenutkih pa jih je zeblo pri 19 stopinjah Celzija, odvisno od ure, njihovega počutja in podobnega.
Izklop ogrevanja, nastavljenega na privzeto temperaturo, je odprl nove možnosti upravljanja, ki temeljijo na občutku in ne na izmerjeni temperaturi. To je v nekaterih primerih in v nekaterih gospodinjstvih pripeljalo celo do popolnega izklopa ogrevanja.
Ta odmik od logike centralnega ogrevanja je potekal stopenjsko, z vrnitvami nazaj glede na vreme, zdravstveno stanje … Seveda je to toliko lažje v dobro izoliranem in/ali sončnem stanovanju, ki ostane zmerno toplo tudi brez ogrevanja.
Kombinacija različnih vrst toplotnih praks kot alternativ ogrevanju je omogočila občutek udobja kljub hladnemu ozračju, z različnimi konfiguracijami glede na prostore.
Zlasti uporaba toplih domačih oblačil je predstavljala posebej učinkovit vzvod, ki je bil predmet iskanja personalizacije (tradicionalni copati proti crocsom) s strani udeležencev glede na njihovo identiteto.
Te toplotne prakse zajemajo širok in raznolik repertoar taktik kompenzacije: dodajanje preproge, izolacija vtičnice, pospravljanje ali telovadba za trenutno pospešenje metabolizma, sprejemanje prehodnega občutka mraza, občasna uporaba kaloriferja namesto centralnega ogrevanja, pitje toplega napitka …
Izziv mrzlega tuša
Poraba tople vode je tema, ki so jo nekateri udeleženci spontano odprli, čeprav je izvajanje priporočenih tehničnih ukrepov (na primer znižanje temperature bojlerja) ostalo redko. Več udeležencev je kljub temu sprožilo izziv mrzlega tuša, kar je v skupini povzročilo razkol, saj so se nekateri želeli distancirati od prakse, ki so jo ocenili kot radikalno.
Ta razkol je mogoče pojasniti tudi z dejstvom, da se lahko sprejetje nekaterih praks toplotne zmernosti kaže kot kršitev veljavnih družbenih norm udobja.
V resnici je preobrat navad znotraj domov zahteval upoštevanje občutljivosti vseh članov: partnerja, ki sledi ali se upira, uporniškega ali ekološko ozaveščenega najstnika, dojenčka in odvisne starejše osebe. Težavna pogajanja z najbolj zmrzljivimi člani so zahtevala kompromise in izjeme. To je nekatere udeležence prisililo, da so delovali na skrivaj, vsiljevali svoja pravila ali pa obupali.
Kljub načrtu zmernosti, ki velja od leta 2023, so nekateri udeleženci opažali pojav pregrevanja določenih prostorov zunaj svojega doma: v domovih sorodnikov, na delovnih mestih, v trgovinah ter zlasti v zdravstvenih ustanovah in vrtcih. Pritoževali so se nad pomanjkanjem možnosti: slačenje ali diskretno znižanje ogrevanja, kar ni bilo vedno mogoče.
Nasprotno pa so imela gospodinjstva pri svojih gostih zmožnost »toplotnega predpisovanja«. Predlog strokovnjaka, da organizirajo večer brez ogrevanja, je bil priložnost za preizkušanje nove umetnosti sprejemanja gostov: izbira gostov, ki niso preveč zmrzljivi, napoved brez strašenja, preureditev dnevne sobe, ponudba dodatkov, kot to počnejo nekateri gostinci na terasah (na primer odeje ali copati), dejavnosti ali večerje, ki grejejo (na primer večer z raclettom ali drugo kalorično hrano) itd.
Stigmatizacija (»ti si nor«, »ti si skrajnež«), ki so jo nekateri udeleženci doživeli v svoji okolici, je včasih sprožila previdnost ali celo prikrivanje sodelovanja v eksperimentu (na primer ponovni vklop ogrevanja, ko pridejo na obisk stari starši).
Po drugi strani so udeleženci o svojih toplotnih izkušnjah raje govorili v okviru tako imenovanih šibkih vezi: poklicno okolje, širša soseska, društveni krogi.
Ali moramo spremeniti standarde sodobnega udobja?
V zadnjih letih se raziskave, začenši z zgodovinskimi, zbližujejo v dokazovanju, da so sodobne norme udobja relativne. Številni sociotehnični eksperimenti, ki potekajo, odpirajo polje možnega in bi lahko prispevali k novemu začetku na tem področju.
Omenimo na primer belgijske pionirje gibanja Slow Heat, oblikovalko Lucile Sauzet ali arhitekta Martina Fessarda. Naš eksperiment se vključuje v to linijo in izrisuje obrise novega idealnega tipa toplotnega udobja, ki ga predlagamo poimenovati – zmerno udobje.
To predstavlja alternativo načelu centralnega ogrevanja – ogrevanje (pogosto enakomerno) vseh prostorov v stanovanju – ki je bistvena sestavina sodobnega udobja, demokratiziranega v Franciji v tridesetih zlatih letih (1945–1975). Projekt zmernega udobja želi uskladiti pridobitve modernosti s trenutnimi zahtevami zmernosti.
Do zdaj je bila toplotna zmernost prepogosto zreducirana na uporabo določene nastavitve temperature. Toda govoriti o zmernem udobju pomeni preseči enoumje 19 stopinj Celzija. Naš eksperiment je pokazal, pod kakšnimi pogoji so lahko gospodinjstva vstopila v proces poglobljene preučitve svojih potreb po ogrevanju, da bi dosegla obliko prostovoljnega odmika. Takšen pristop bi lahko služil kot osnova za vzpostavitev prave politike energetske zmernosti, ki bi bila prostovoljna in ne prisilna.
Trenutna strategija energetskega prehoda stanovanj namreč še vedno prepogosto temelji na obliki tehnološkega solucionizma (reševanja težav zgolj s tehnologijo). Vendar so udeleženci eksperimenta o zmernem udobju pogosto zavrnili sisteme pametnega upravljanja in raje izbrali ročno upravljanje.
Izboljšanje energetske učinkovitosti stanovanj seveda ostaja ključno in lahko olajša sprejetje zmernega udobja. Toda slednje postavlja pod vprašaj ustreznost modela celovite prenove, ki se slepo uporablja za vsa stanovanja.
Seveda ta eksperiment na tej stopnji ostaja pilotni projekt, testiran le s približno petnajstimi družinami. Toda obseg sprememb, ugotovljenih pri teh gospodinjstvih, in njihova želja po podaljšanju izkušnje – ali celo njenem poglabljanju – to zimo kažeta, da je pot zanimiva. Načini spremljanja na daljavo (videoklici, whatsapp …) dajejo misliti, da je širitev v večjem obsegu mogoča, na primer prek dobaviteljev energije.
Ta članek je bil prvotno objavljen na portalu The Conversation pod licenco Creative Commons. Tukaj lahko preberete izvirni članek. Na tem mestu je preveden in objavljen z izrecnim dovoljenjem avtorja.
