V severnem delu Kuala Lumpurja se je običajen večer nedavno spremenil v prizorišče kaosa. Tisto, kar je bilo navzven videti kot zapuščen ali slabo obiskan fitnes center, je v notranjosti skrivalo živahen utrip podtalne scene, ki v današnji Maleziji sicer nima prostora.
Malo pred polnočjo je glasbo prekinil topot težkih škornjev. Pripadniki malezijske policije so vdrli v prostore in razbili tisto, kar so oblasti kasneje opisale kot »divjo orgijo velikih razsežnosti«. V trenutku se je 200 moških, ki so iskali zatočišče pred strogimi družbenimi normami zunanjega sveta, znašlo v primežu zakona, ki ne pozna milosti.
Med pridržanimi, ki so z rokami na tilniku klečali na tleh telovadnice, so se po poročanju medijev znašli tudi turisti, kar je primeru dodalo mednarodno dimenzijo in ponovno osvetlilo tveganja, s katerimi se soočajo tujci v državah z drakonsko moralno zakonodajo.
Verska strogost
Racija, čeprav šokantna za udeležence, ni bila presenečenje za opazovalce dogajanja v jugovzhodni Aziji. Malezija, država z večinskim muslimanskim prebivalstvom, ostaja ujeta v precep med modernostjo, ki jo simbolizirajo bleščeči nebotičniki Kuala Lumpurja, in strogim konservativizmom, ki prežema pravosodni sistem.
V središču policijskega postopka so obtožbe, ki se zahodnemu opazovalcu morda zdijo del preteklosti. Malezijski kazenski zakonik, relikt britanske kolonialne dobe, v razvpitem 377. členu kriminalizira »kazniva dejanja proti naravnemu redu«. To v praksi pomeni popolno prepoved mnogih oblik spolnih odnosov, ne glede na privolitev ali spol udeležencev. Zagrožene kazni vključujejo do 20 let zapora in bičanje.
Policija je v poročilu navedla, da so prostori fitnesa služili zgolj kot krinka. V notranjosti so našli zaloge kondomov in lubrikantov, kar je za tožilstvo zadosten dokaz o namenu zbiranja. Za lokalne oblasti to ni bilo vprašanje zasebnosti, temveč vprašanje javne morale in nacionalne varnosti.
Ob napačnem času na napačnem mestu
Prisotnost tujih državljanov med aretiranimi ob tem odpira občutljivo diplomatsko vprašanje. Medtem ko zahodni turisti Malezijo pogosto dojemajo kot tropski raj in liberalnejšo sosedo strožjih islamskih držav, realnost na terenu nepripravljene obiskovalce pogosto preseneti. Tudi številne Slovence.
Tujci pogosto napačno ocenijo situacijo, je za lokalni medij povedal tamkajšnji pravni strokovnjak, ki je zaradi varnosti želel ostati neimenovan. »Vidijo bare, klube in alkohol v središču mesta ter domnevajo, da veljajo ista pravila kot v Berlinu ali Londonu. Toda ko vstopijo v sivo cono, kar so ti zasebni klubi, izgubijo vso zaščito.«
Za turiste se bo, v nasprotju z domačini, zgodba verjetno končala z deportacijo in prepovedjo ponovnega vstopa v državo, medtem ko malezijskim državljanom grozijo dolgotrajen sodni proces, javno sramotenje in možnost zaporne kazni. Poleg civilnega sodišča se muslimanski državljani soočajo še s sodiščem, ki obravnava verske prestopke.
Kulturna vojna v senci politike
Incident v fitnes centru pa ni osamljen dogodek, pač pa je del širšega vzorca, ki ga analitiki opisujejo kot kulturno vojno. V zadnjih letih se je v Maleziji okrepil vpliv konservativnih islamskih strank, kar je vladajočo koalicijo prisililo v zaostrovanje retorike in akcij proti skupnosti LGBTQ+, da bi si zagotovila podporo podeželskih volilcev.
Ironija usode je, da je bil sam premier v preteklosti dvakrat zaprt zaradi obtožb sodomije – obtožb, ki so jih mednarodne organizacije za človekove pravice označile za politično motivirane. Danes, ko je na oblasti, se njegov aparat sooča s pritiskom, da mora dokazati svojo moralno neoporečnost.
