Ob 80-letnici delovanja Arhiva Republike Slovenije smo se podali po labirintu naše preteklosti, skozi neštete metre dokumentov, ki razkrivajo, kdo smo in kako smo postali to, kar smo danes. Šli smo po sledi od pergamenta do pikslov, od majhnih lističev do ogromnih načrtov, od rokopisov do besedil, napisanih z umetno inteligenco. Zanimalo nas je, kaj hranijo v hladilnicah in zakaj potrebujejo bunker. Nismo se prebijali skozi pajčevine in s škatel nismo brisali prahu, kot bi si nemara kdo mislil ob omembi arhiva. Stereotipi o arhivih kot zaprašenih in vlažnih kleteh so se razbijali iz prostora v prostor.
Arhiv Republike Slovenije je po več desetletjih delovanja v senci Narodnega muzeja Slovenije in skrivanja na podstrešjih in v kleteh različnih institucij samostojno zaživel 7. novembra 1945. Njegove korenine osrednje slovenske arhivske institucije segajo v drugo polovico 19. stoletja. »Takrat so se na Kranjskem razne interesne skupine, večinoma so bili to intelektualci, odločile, da bi bilo dobro, da dobimo deželni arhiv, ki bo skrbel za pomembno arhivsko dediščino slovenskega naroda. Za tiste, ki niste zgodovinarji: to je bil čas narodnostnih nesoglasij med nemško večino v tedanji habsburški monarhiji in Slovenci, ki smo bili politična manjšina in tudi sicer v podrejenem položaju. Slovenci so se takrat pričeli zavedati, da je vredno ohraniti dediščino in listine, ki so jih posamezniki ali društva tedaj že zbirali,« začetke slovenske arhivistike oriše pomočnik direktorja Arhiva RS Gregor Jenuš. Odtlej se je samo v osrednjem državnem arhivu nabralo za 30 kilometrov gradiva. Če bi vse polne arhivske police postavili v vrsto, bi segale od centra Ljubljane do Ivančne Gorice. Prostih imajo še približno pet kilometrov polic, ki pa bodo bržkone prekratke za vse pomembno gradivo med letoma 1990 in 1995, iz enega najbolj ključnih obdobij v zgodovini Slovenije, ki ga bodo morali v arhivu v prihodnjih treh letih sprejeti od ministrstev in drugih pomembnih institucij v zgodbi slovenskega osamosvajanja.
Zgodbe iz arhivov niso vedno dolgočasne
Arhiv zadnje leto deluje v prenovljenih in dograjenih prostorih nekdanje vojašnice na Poljanski cesti. Z mesta, kjer so se vojaki nekoč vsako jutro postrojili v vrsto, nas Jenuš popelje med pomembne dokumente naše zgodovine. Najstarejše gradivo, ki ga hranijo, je fragment prepisa pastoralnega vodila Gregorja Velikega iz 9. stoletja. Naključno so ga našli vpetega v nek drug, sicer mlajši urbar. Eden največjih dokumentov je približno tri metre dolg načrt Borovniškega mostu. V arhivu hranijo velik obcestni plakat z lipicanci, s katerim je Slovenija po osamosvojitvi krepila svojo podobo. Ena najbolj fotogeničnih arhivalij je Imenska knjiga za Kranjsko iz leta 1546. Spis državnega tožilstva v Ljubljani razkriva, kako so leta 1913 zaradi homoseksualnosti »mladega vagabunda« obsodili na 14 mesecev težke ječe. Posebno zgodbo si zasluži dokumentarni film Nepal iz leta 1962, ki ga je ob odpravi v Himalajo posnel Aleš Kunaver in ki je vrsto let veljal za izgubljenega.
Predsodek, da so arhivski dokumenti dolgočasno branje, razblini dokument iz leta 1948, ki razkriva, do so bili člani orkestra Veseli berači kaznovani s 3000 dinarji denarne kazni, ker so »čestokrat igrali razne komade, na katere so potem skoraj vsi plesalci plesali nedostojen ples bogie-wogie, ki je prepovedan«. Arhiv hrani dokumente o obisku astronavtov Apolla 15 v Sloveniji leta 1972 in med drugim dokumente, kako mukotrpno in vztrajno so nemške oblasti ugotavljale, kdo je Tito – »fantomski« vodja jugoslovanskih partizanov.
Eno prvih elektronskih gradiv, ki so ga prevzeli v Arhivu RS, nosi naslov Plebiscit 1990 in zajema računalniške podatke o izidu glasovanja in udeležbi na plebiscitu o samostojnosti Slovenije. Danes je elektronskih dokumentov vse več, sčasoma bodo bržkone celo izrinili papir. Takšne dokumente hranijo v oblaku, pravzaprav v več oblakih. Za vsak primer, če kateri od njih »izpuhti«.
Delavnica ali digitalizacija? Oboje!
Tudi stereotipna predstava, da arhivisti samo prelagajo škatle in papir, se razblini v knjigoveznici Centra za restavriranje in konserviranje, ki je še najbolj spominjala na urejeno mizarsko delavnico s prešami, najrazličnejšim orodjem, dleti, noži, utežmi … »Arhivisti smo predvsem zgodovinarji, potrebujemo pa tudi veliko drugih znanj, arhivsko gradivo ni samo na papirju. Naše osnovno delo je popisovanje arhiva, za kar pa nam ob tako velikem obsegu nalog ostane še najmanj časa,« izpostavi sodelavka arhiva Vanja Rupnik. Njena sodelavka Blanka Avguštin Florjanovič se je ob našem obisku ukvarjala z restavriranjem starega urbarja in razmišljala, kako bi mu ojačala hrbet in dopolnila strohnelo platnico iz kozje kože.
»Urbar je velik in je bil očitno dlje časa izpostavljen vlagi, zaradi česar so nastale take poškodbe,« pokaže na madež na papirju, ki ga je že rešila. »Tole je tako krhko, da v resnici ne smemo niti lista dvigniti, ker bi ga izgubili,« razloži, da je njihovo delo včasih kot delo s pajčevino. Pa tudi prebira vse te knjige? Konservatorka se posmeje, največkrat za to nima časa. Ukvarja se z materiali, papirjem, strukturo papirja, vezavo in materiali za platnice, ki jih je mimogrede vse težje najti. Kože za platnice zato pogosto preparirajo kar sami. Naberejo šiške in lubje kostanja, ga posušijo, zmeljejo in skuhajo in nato v njem tudi po sto in več dni namakajo kože. Sami iz živalskih kosti in kože kuhajo tudi klej, eno najbolj naravnih lepil.
Ob tem se samo od sebe ponudi vprašanje, ali ne bi tega rešila digitalizacija. Dokument preslikaš in ta ostane za vedno. Jenuš se posmeje in skomigne, da je to morda samo lažno upanje. »Za originalno gradivo je še vedno treba skrbeti in mu zagotavljati ustrezne pogoje. Več stoletij staro arhivsko gradivo je praviloma unikatno in obstaja samo v enem izvodu, kar pomeni, da če ga izgubimo, izgubimo tudi pristen stik z zgodovino. Digitalizacija seveda ohrani zapisane informacije, ne more pa ohraniti tega, kakšno je to gradivo na otip, kako diši …« odkima, da bi digitalizacija zaprla arhive in ukinila arhiviste.
Nato se spustimo v labirint polic s sivimi in zelenimi škatlami ter v rjav papir povitimi fascikli. Za laika morda nepregledna množica škatel, za arhivarje urejen sistem s številkami fondov in zbirk. Kaj pravzaprav pride v arhive? Jenuš poudari, da gre za jagodni izbor dokumentov ministrstev, vladnih služb, agencij in drugih javnih institucij, ki ga je vredno ohraniti za zanamce, ker ima vrednost bodisi za zgodovino, kulturo bodisi najrazličnejše znanosti ali ker predstavlja pravni vir, s pomočjo katerega lahko uporabniki v upravnih in sodnih postopkih dosežejo priznanje pravic ali dolžnosti. Arhivisti med urejanjem gradiva sem in tja naletijo tudi na kakšne zanimive predmete, ki so ponesreči ali kar tako ostali med kupi gradiva. Neredko naletijo na očala, ki jih je avtor zapiskov pozabil med kupi papirja.
Filme so spravili na hladno
V arhivskem labirintu prispemo pred jeklena vrata, ki bi v kakšnem drugem kontekstu vodila v mesnico. Ta vodijo v hladilnico s 14 stopinjami Celzija in 22-odstotno vlago, kjer ne hranijo klobas in mesnin, temveč množico okroglih kovinskih škatel, v katerih se skriva vsa slovenska filmska produkcija. Povedano drugače, prišli smo v raj slovenskega filma. Vrata v drugo hladilnico z vsega šestimi stopinjami Celzija ostanejo zaprta. Za njimi so varno spravljeni originalni posnetki slovenskih filmskih ekip od prvega filma dalje. Del filmskega gradiva hranijo celo v posebnem bunkerju v gozdu pri Kočevski Reki. Ne zaradi kočljivosti posnetkov, temveč zaradi materiala. Nitratni filmski trak, na katerem so bili posneti, je preveč vnetljiv, da bi ga bilo varno hraniti skupaj z drugimi zbirkami in kilometri gorljivega papirja.
V filmski pregledovalnici se je na zaslonu vrtel film V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931. Prvi slovenski celovečerni film. V Arhivu RS hranijo tudi originalni plakat za njegovo premiero v Turistovskem klubu Skala v Ljubljani. Arhivista Primoža Frajleta, ki skrbi za filmsko gradivo, sodelavci radi dražijo, da je to edina služba, ki zahteva pokovko v pisarni. Ob tem se nasmeje, a pristavi, da žal delo arhivista ni samo gledanje filmov, ampak veliko pogosteje ukvarjanje z urejanjem avtorskih pravic. »Sem hodijo uporabniki, če si želijo ogledati kakšno filmsko gradivo, imamo več možnosti pregledovanja. To je denimo pregledna miza, na kateri si lahko ogledate gradivo na filmskem traku 35 mm ali 16 mm. Če je film že v digitalni obliki, si ga lahko ogledate po televiziji,« pokaže na velik zaslon. Za pokušino skozi koleščka pregledne mize spusti filmski trak, na katerem je posnet krajši risani oglasni film, ki ga je Miki Muster pripravil za tovarno Tomos.
Čitalnica – kraj, kjer delo arhivistov dobi smisel
Naposled pridemo v čitalnico, nekdaj veliko filmsko dvorano, kjer so vojaki prirejali filmske večere. Danes je to kraj, kjer arhivsko gradivo in delo arhivistov dobivata smisel. Zgodovinarji, novinarji, raziskovalci, študentje in čisto navadni uporabniki tukaj listajo papir za papirjem, odkrivajo zanimivosti, sive lise zgodovine in cvetke preteklosti. S čistimi rokami, počasi in z veliko skrbjo, da se dokumenti iz posamezne škatle ne zamešajo med drugo gradivo.
Iskanje gradiva je v slovenskih arhivih še vedno brezplačno. »Arhivsko gradivo je javno dobro, last države, zato se država za razliko od arhivov v Avstriji, kjer zahtevajo plačilo vstopnine, ni odločila, da bi bila ta storitev plačljiva. Uporabniki plačajo le izdelavo reprodukcij ali kopij, vse drugo je tako za Slovence kot za tujce v naši državi zastonj,« prikima Jenuš. Kljub temu pa naše radovednosti v arhivih ni mogoče popolnoma potešiti, saj vse gradivo ni dostopno javnosti – med bolj varovanimi so sodni spisi in gradivo, ki vsebuje tajne podatke, davčne skrivnosti ali varovane osebne podatke o zdravstvenem stanju ali verskem prepričanju posameznikov. To praviloma postane javnosti dostopno šele 40 ali celo 75 let po njegovem nastanku.
