Nekateri pravijo, da je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih toliko letalskih nesreč, da je prav čudno, da je človeštvo preživelo. Na seznam največjih — ta pa tudi na seznam najbolj nepotrebnih — se umešča tudi nesreča ruskega oziroma sovjetskega letala 20. oktobra 1986. Sovjetska zveza je bila država rutine, sociologi pravijo tudi apatije, obstoja brez energije, dolgočasje. To se je odražalo tudi v letalstvu. Nesreča letala prevoznika Aeroflot, let 6502, ki je potoval iz Jekaterinburga (takrat Sverdlovsk) v Grozni, je pravzaprav nesreča, ki se ne bi smela zgoditi. Osebju v kabini je bilo prav — dolgčas.
Letalo je bilo tupoljev tu-134A, delovni konj sovjetskih zračnih poti. Na krovu je bilo 87 potnikov in sedem članov posadke. Za večino potnikov je bil to še en dolgočasen postanek na letališču Kurumoč v Kujbiševu (danes Samara).
V pilotski kabini pa je vladalo nenavadno vzdušje. Kapitan je bil 44-letni Aleksander Klijujev. Bil je izkušen pilot, morda celo preveč izkušen. V tisti fazi kariere, ko rutina rodi dolgčas, dolgčas pa rodi aroganco. Ob njem je sedel prvi častnik Genadij Žirnuh.
Nevarna ideja
Ko se je letalo začelo spuščati proti letališču Kurumoč, je Klijujev prišel na nevarno idejo. Pravzaprav to ni bila samo ideja, pač pa je bil izziv: izziv lastnim sposobnostim, izziv stroju, ki ga je upravljal, in navsezadnje izziv usodi sami. Obrnil se je k svojemu prvemu častniku.
»Stavim,« je rekel.
To ni bila nedolžna stava o vremenu ali športu. Bila je stava o življenju in smrti 94 ljudi.
»Stavim, da lahko pristanem na slepo. Samo z instrumenti. Brez pogleda ven.«
Žirnuh, ujet med kapitanovo avtoriteto in lastnim občutkom za to, kaj je prav in pravilno, je privolil. Morda tudi za to, ker ni imel moči ugovarjati. V sovjetski pilotski kabini kapitan ni bil prvi med enakimi, pač pa absolutni vladar.
Klijujev je dal ukaz. Na vseh oknih pilotske kabine so zagrnili zavese. Ne gre za majhen vizir proti soncu, šlo je za neprosojno tkanino, ki je kabino spremenila v kovinsko krsto, odrezano od sveta.
Ob 14.50 po lokalnem času je Klijujev začel svoj »slepi« pristajalni manever na stezo 15. Od zunanjega sveta so ga ločile samo številke na merilnikih: višinomer, merilnik hitrosti, umetni horizont.
Pristajanje na slepo
Pristajanje na slepo (po instrumentalnih pravilih letenja) je sicer standardni postopek v slabem vremenu. Toda pri tem velja ključno pravilo: ko dosežeš višino odločitve – običajno nekaj sto čevljev nad tlemi – moraš videti stezo. Če je ne vidiš, moraš takoj prekiniti pristanek, se dvigniti in poskusiti znova.
Klijujev se je odločil, da zanj to pravilo ne velja. Zanašal se je na svoj občutek, svojo superiorno veščino. On ne bo prekinil pristanka. On bo dokazal svoj prav.
Letalo se je spuščalo skozi meglico. V kabini je bilo napeto. Žirnuh in letalski inženir sta nemočno opazovala instrumente. Kmalu je postalo jasno, da nekaj ni v redu.
Klijujev je bil preveč samozavesten in premalo natančen. Letalo se je spuščalo prehitro in pod preveč strmim kotom. Njegova hitrost je bila nevarno visoka. Na višini 60 metrov se je oglasilo opozorilo, da je zemlja blizu, situacija nevarna.
Žirnuh, ki je bržkone spoznal grozo situacije, je verjetno poskušal posredovati. Toda Klijujev ga je ignoriral. Bil je osredotočen na stavo. Zavese so ostale zagrnjene.
Na višini odločitve ni bilo pogleda ven. Klijujev je nadaljeval spust.
Ob 14.59, ko bi moral biti že varen na tleh, je Klijujev morda končno spoznal usodno napako. Morda je v zadnji sekundi ukazal, naj odgrnejo zavese. Toda bilo je prepozno.
Letalo je treščilo na stezo s skoraj 280 km/h, daleč nad varno pristajalno hitrostjo. Udar je bil tako silovit, da je podvozje v trenutku popustilo.
Ranjena zver na trebuhu
Letalo ni pristalo, pač pa se je zrušilo na stezo. Kot ranjena zver je drselo po trebuhu. Desno krilo se je odlomilo. Trup se je prelomil na dvoje, kot bi bil iz kartona. Polni rezervoarji goriva so eksplodirali.
Ognjena krogla je zajela zadnji del letala, kjer je bila večina potnikov. Letalo je končalo svojo pot obrnjeno na hrbet, sredi steze, v morju plamenov.
Prizor je bil peklenski. Od 94 ljudi na krovu jih je 63 umrlo takoj. Še sedem jih je umrlo kasneje v bolnišnicah, vključno s prvim častnikom Genadijem Žirnuhom, ki se je do konca boril s kapitanovo norostjo. Umrlo je 70 ljudi.
In kapitan? Aleksander Klijujev je preživel.
Reševalci so ga potegnili iz zmečkane pilotske kabine. Sprva so nekateri mediji celo poročali o junaškem pilotu, ki se je boril z odpovedjo opreme.
Toda snemalniki pogovorov v kabini so povedali drugačno, srhljivo zgodbo. Preiskovalci so poslušali posnetek stave. Poslušali so ignorirana opozorila. Poslušali so paniko v zadnjih sekundah.
To ni bila nesreča. Bil je zločin, rojen iz nepredstavljive arogance.
Pred sodiščem
Klijujev je bil postavljen pred sodišče. Spoznan je bil za krivega kršitve vseh možnih letalskih predpisov in povzročitve smrti iz malomarnosti. Dobil je najvišjo možno kazen: 15 let zapora.
Odslužil jih je šest. Izpuščen je bil predčasno, menda zaradi dobrega vedenja. Žirnuh je poskušal rešiti čim več ljudi. Kot so poročali, je umrl na poti v bolnišnico zaradi srčnega infarkta.
Tragedija leta 6502 ni bila posledica odpovedi motorja, slabe zasnove ali neustreznega vzdrževanja. Bila je čista, destilirana človeška napaka. Ne napaka v presoji med krizo, ampak namerna, premišljena odločitev, da se pravila letenja, fizike in zdrave pameti podredijo enemu samemu, napihnjenemu egu. Klijujev ni stavil le svojega ugleda, vplačal je življenja 70 ljudi — in stavo izgubil.
