Že pred nekaj meseci je bila ustanovljena nova Javna agencija za kakovost v zdravstvu, ki obljublja sistemske spremembe in večjo varnost za vse. A za tiste, ki so na lastni koži občutili posledice napak, ostaja ključno vprašanje: bo nova institucija zares prisluhnila pacientom ali bo postala le še ena trdnjava, ki ščiti sistem? Glasna opozorila Iniciative svojcev žrtev domnevnih zdravstvenih napak kažejo, da pot do zaupanja ne bo tlakovana z obljubami, temveč z dejanji.
Zgodbe, ki jih piše življenje znotraj zdravstvenega sistema, so lahko boleče in opominjajo, kako hitro se lahko vse obrne na glavo. Takšna je zgodba Trboveljčana Jake U., ki se je po poročanju Dnevnika, po poškodbi na zabavi znašel na urgenci, njegov primer je bil septembra na sodišču. Kljub temu, da je čutil mravljince v nogah in izražal skrb, da z njim nekaj ni v redu, so ga nameravali odpustiti domov. Zdravnik naj bi mu po njegovih besedah dejal, da bo »dobro, ko se bo streznil,« in ga opozoril na stroške opazovanja. Naslednje jutro se je Jaka zbudil hrom. Šele prevoz v Ljubljano je razkril zlom dveh vratnih vretenc. Danes se sooča z diagnozo tetrapareze – delno ohromelostjo rok in nog. Njegova tožba temelji na prepričanju, da bi hitra in pravilna obravnava lahko preprečila tako hude posledice.
Druga zgodba razkriva drugačno plat sistemskih pomanjkljivosti. Pacientka, ki je prestala operacijo odstranitve maternice, se danes sooča s trajnimi posledicami, kot je inkontinenca. Sodišče je sicer ugotovilo, da je operater ravnal pravilno in da je poškodba mehurja in sečevoda znan zaplet pri takšnem posegu. Vendar se je postopek zapletel pri vprašanju pojasnilne dolžnosti. Ali so pacientki ustrezno pojasnili vsa tveganja? Vrhovno sodišče je primer vrnilo na višje sodišče z navodilom, naj se natančno ugotovi, ali je bila seznanjena s tveganji, ki jih prinaša operacija, saj je bila seznanitev očitno pomanjkljiva.
Ko pacienti postanejo »prve žrtve« sistema
Te zgodbe niso osamljeni primeri, temveč simptomi širšega problema, na katerega že leto in pol opozarja Iniciativa svojcev žrtev domnevnih zdravstvenih napak. Povezuje jih tragična izkušnja, v kateri so bili oni ali njihovi bližnji žrtve hudih zdravstvenih odklonov. Njihovo osrednje sporočilo je, da trenutni sistem v primeru napake nudi podporo »drugim in tretjim žrtvam« – zdravstvenim delavcem in organizacijam – medtem ko pacienti in svojci, »prve žrtve«, ostanejo sami v hudih življenjskih stiskah.
Po mednarodnih študijah so zdravniške napake, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, tretji najpogostejši vzrok smrti, takoj za boleznimi srca in ožilja ter rakom. V Sloveniji naj bi zaradi napak letno umrlo okoli 1.500 oseb ob 380.000 hospitalizacijah. Kljub tem alarmantnim podatkom v Sloveniji še vedno nimamo delujočega mehanizma, ki bi napake sistematično zaznaval in odpravljal.
Iniciativa opozarja na konkretne sistemske anomalije. Med njimi sta zanikanje in pometanje napak pod preprogo, saj je glavna premisa zanikanje, namesto da bi izvajalci napake priznali in jih transparentno obravnavali. Postopki so neučinkoviti, pritožbe pa se rešujejo počasi in pristransko, opozarjajo. Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS) je v preteklosti ob številnih pritožbah ugotavljala zanemarljivo število napak, kar po mnenju iniciative kaže na zaščito kolegov namesto izboljšanja procesov. To vodi v pravno nemoč pacientov, saj je odškodninska tožba pogosto edina pot do zadoščenja, a so odškodnine nizke, pacient pa mora sam dokazovati vzročno-posledično zvezo, pri čemer so izvedenci pogosto pristranski. Namesto opravičila so člani iniciative, ki javno opozarjajo na napake, deležni celo tožb v višini do 100.000 evrov.
Pričakovanja od nove agencije
Ustanovitev Javne agencije za kakovost v zdravstvu zato v iniciativi spremljajo z mešanico upanja in skepticizma. Njihova pričakovanja so jasna in usmerjena v korenite spremembe. Od agencije pričakujejo, da bo vzpostavila sistem, v katerem bo v ospredju končno varnost pacientov in ne zaščita zdravnikov. Zahtevajo hitro in odločno ukrepanje ob zaznanih nepravilnostih, da se prepreči ponavljanje napak, pri čemer morajo biti smrtni primeri obravnavani prednostno, z ugotovitvami v dveh mesecih. Poudarjajo tudi, da morajo biti oškodovanci v postopke vključeni kot partnerji in ne le kot vir informacij. Nazadnje pozivajo k vzpostavitvi sistema anonimnega poročanja po zgledu preiskovanja letalskih nesreč ter k uvedbi nekrivdnih odškodninskih shem za dostojno moralno in finančno rehabilitacijo žrtev.
Javna agencija se na te pomisleke odziva s sklicevanjem na novi zakon o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu (ZZKZ), ki naj bi prinesel ključne rešitve. Obljubljajo varen in ne-kaznovalen sistem poročanja, kjer je prijaviteljem zagotovljena popolna anonimnost, cilj pa ni iskanje krivde, temveč učenje iz napak za izboljšanje celotnega sistema. Vsak, ki izve za varnostni incident, ga lahko prijavi pooblaščencu za varnost pacientov brez strahu pred posledicami. Zakon v več členih opredeljuje tudi formalno vlogo pacienta in določa obvezno obveščanje ter vključevanje v postopke ob razkritju varnostnega incidenta. Agencija poudarja svojo neodvisnost in obljublja, da bodo ugotovitve nadzorov in priporočila javno dostopna, kar naj bi okrepilo zaupanje javnosti. Njihov namen je tudi sistemsko učenje, saj bodo ugotovitve iz posameznih primerov podlaga za priporočila vsem izvajalcem in ministrstvu, s čimer naj bi se napake preprečevale na sistemski ravni.
Bo teorija zaživela v praksi?
Na papirju so rešitve videti obetavne. A kot opozarjajo v iniciativi, je uspeh vsake organizacije odvisen od njenega vodstva in odločnosti. Bodo zakonske določbe dovolj, da se premaga globoko zakoreninjena kultura prikrivanja in zaščite lastnih vrst? Bodo pacienti v novem sistemu resnično postali enakopravni sogovorniki?
Zastopnica pacientovih pravic Irena Žagar je do nove ureditve kritična. Opozarja, da agencija kljub poteku zakonskega roka še ne deluje, s čimer je nastal pravni vakuum, saj je Zdravniška zbornica izgubila pooblastilo za izvajanje zunanjih strokovnih nadzorov. Posledično ni jasno, kakšen nadzor lahko pacienti sploh zahtevajo. Meni, da je sedanja ureditev osredotočena na izboljšanje procesov za naprej, ne ponuja pa rešitev za nazaj v primeru konkretne napake.
»Imam občutek, da je sedanja ureditev zožala možnosti pacientov v primeru domnevnih zdravniških napak, nekatere od njih imajo lahko za posledico smrt pacienta,« je kritična in ne vidi podlage za ukrepanje zoper posameznega zdravstvenega delavca ali izvajalca. Strinja se, da obravnava posameznega dogodka ne sme imeti samo kaznovalni namen. »Nedvomno pa je tudi v zdravstvenih poklicih treba groba negativna odstopanja sankcionirati tudi na osebni ravni. Že sedaj podatki kažejo, da je prijava varnostnih incidentov pri nas redka, da je redkokdaj ugotovljena odgovornost zdravnika ali zdravstvenega delavca, da praktično ne poznamo odvzema licenc, začasne prepovedi dela in podobno. Prav tako se dogaja, da se ne izvedejo predlagani ukrepi za izboljšanje stanja. Nad tem ni nadzora in ukrepanja, in se tudi zato stanje ne izboljšuje,« še ugotavlja zastopnica.
