Rojen pod nesrečno zvezdo. Tako za znameniti openski tramvaj, enega od simbolov mesta Trst, pravijo njegovi prebivalci, ki so mu pred več kot sto leti, ko se je prvič iztiril, skovali celo pesem. Priljubljeni »tram de Opicina« je že leta 1902 začel premagovati nevarno strm klanec med Trstom in Opčinami ter se škripaje spuščati s kraškega roba v obratni smeri, kot bi zdaj zdaj zgrmel v Tržaški zaliv. Nezgod in popravil bi v zgodovini tramvaja lahko našteli celo vrsto, a brez hujših posledic. Zadnja, 14. avgusta 2016, ko sta se nesrečno zaletela vagona, pa je tramvaj spravila v dolgo prisilno mirovanje. Tržačani so občinskim oblastem zelo zamerili, da se popravila nikamor ne premaknejo, množično so podpisovali celo peticijo za njegovo vrnitev.
Po več kot osmih letih na tirih vendarle nekaj spet prijetno škripa. Modro-beli vagon s številko 401 v zadnjih tednih opravlja poskusne vožnje, na eni od postaj stoji vagon 405 s prikolico. Za zdaj še brez potnikov. Decembrska obljuba tržaškega župana Roberta Dipiazze, da bo tramvaj nared že za silvestrske vožnje, se ni uresničila. Treba je usposobiti vsaj tri vagone in četrtega za rezervo, da bi proga lahko delovala, in jim namestiti predpisane zavore. Predvsem pa se morajo na vožnjo, polno prometnih izzivov, privaditi vozniki tramvajev, naštevajo v mestnem prevoznem podjetju Trieste Trasporti. V osmih letih, ko proga ni delovala, se je veliko voznikov tramvaja upokojilo, novi pa tam še nikoli niso vozili. Dokončen blagoslov mora dati pristojna agencije za železniško varnost. Zdaj neuradno omenjajo, da bi 1. februarja tramvaj lahko začel spet prevažati domačine po vsakdanjih opravkih ter turiste in izletnike.
»Ne verjamem, da bo res tako, že tolikokrat so napovedali, pa ni bilo nič iz tega. Tehnični pregledi bodo gotovo vzeli več časa. Mislim, da kljub obljubam ni dovolj politične volje. Tržaška občina načrtuje graditi gondolsko žičnico iz Barkovelj na Opčine, to jim je prednostna naloga. Tramvaj pa so dali na stranski tir, kljub temu da je med turisti veliko povpraševanja zanj. Vsi ga nestrpno čakamo. Tudi med našimi otroki na Opčinah je bila tradicija, da so ob začetku šolskega leta šli s tramvajem na izlet v Trst. Zdaj pa najmlajši tramvaja sploh ne poznajo,« je do napovedi skeptična Dunja Sosič iz Kulturnega društva Tabor Opčine, ki je pred dvema letoma pripravilo odmevno razstavo o tramvaju.
Ta železnica je namreč redkost v svetovnem merilu in je bila vselej tudi turistična atrakcija. Openski tramvaj je dvoživka; na delu proge je elektrificirani tramvaj, največji, 26-odstotni naklon pri Trgu Škorklja pa premaguje kot žična vzpenjača, tako da na eno žico pripnejo dva pomožna vlečna vagončka, eden se spušča, drugi dviguje. Vsa proga Trst–Opčine, proga 2, je dolga nekaj več kot pet kilometrov in pri tem naredi kar 340 metrov višinske razlike.
Rad ga je imel Srečko Kosovel
Naj torej za zdaj samo po spominu obnovimo polurni tramvajski spust z Opčin. Začne se pri remizi, kakopak v baru Pri tramvaju na začetni postaji. Tam bi prvi nazdravili dolgo pričakovani oživitvi tramvaja. Kakšen kilometer naprej, pri obelisku, ki je najvišja točka proge na 343 metrih nadmorske višine in tudi sicer lepo izhodišče za izlete po kraškem robu po slikoviti Napoleonski cesti, tramvajska proga zavije ostro levo in se začne spuščati. Na desni pa se pred nami kot na dlani odpre Tržaški zaliv. Nekaj časa spremlja glavno cesto za Opčine, nato pa med hišami in zelenjem nekajkrat prečka ovinkasto cesto Commerciale. Vmes je tudi nesrečna konkonelska postaja, kjer sta avgusta 2016 trčila tramvaja in progo ustavila za osem let. Na 800 metrov dolgi strmini pri Škorklji se tramvaj spremeni v žično vzpenjačo. Po zadnjem spustu pa zavije na Trg Dalmacija. To bo po novem končna postaja in za zdaj še ne Trgu Oberdan, kot je bila v preteklosti. Od tu je le nekaj minut hoje do tržaškega mestnega jedra.
Pesnik Srečko Kosovel (1904–1926), rojen v Sežani, je spust znal lepše opisati: »Med dehtečimi akacijami je vozil tramvaj, ki vozi od Opčin do Trsta, od obeliska do mesta, od vrha do globine. Kako čudno! Kolik prepad med Trstom in okolico! In vendar: kako naraven prepad.«
Progo so zgradili v letu dni
Graditelji tramvajske proge so ta naravni prepad večinoma z ročnim delom premagali v slabem letu dni, česar si danes z vso sodobno tehnologijo in stroji ne moremo zamisliti. Prvi tramvaj je zasopihal 9. septembra leta 1902.
Vseskozi je bil tesno povezan s Slovenci. Tramvaje so vozili večinoma Slovenci, prav tako so bili zaposleni na drugih delovnih mestih na progi. S svojo službo pri tramvajskem podjetju so se poistovetili. Večina delavcev je tudi stanovala v bližini proge, tako da so še v prostem času skrbeli, da je s tračnicami, drogovi in elektriko vse v redu. Tudi na tramvaju so občutili vzpon fašizma, poitalijančevanje in prepoved slovenske besede. Napisi »Tu se govori samo italijansko!« so viseli tudi v vagonih. »Tramvaj je slovenska kulturna dediščina. Morda gre tudi v tem iskati razloge, da mu tržaška oblast ni naklonjena,« razmišlja Dunja Sosič.
Tramvjer, voznik tramvaja, ni bil nikoli lahka služba. Naj je pihala ledena tržaška burja, padal dež ali sneg, tramvaj je vselej peljal. Na končni postaji so tramvjerjem že viseli kapniki z brk. V prvih letih namreč vagoni na sprednjem delu še niso imeli šip, tako da se je voznik pred dežjem in snegom ščitil samo s široko nepremočljivo pelerino, s katero je pokrival tudi aparature, ki jih je upravljal.
A ni šlo brez nezgod. Prvo je tramvaj preživel že mesec dni po odprtju. Na razstavi o tramvaju v Prosvetnem domu na Opčinah smo lahko brali poročilo s sodne obravnave: »Zjutraj je tramvaj prispel z Opčin in začel zavirati z električno zavoro, vendar brez uspeha, ker so bile tračnice mokre zaradi slane. Začel je drseti naprej po strmini in na ovinku iztiril, podrl dva droga in vogal hiše, v kateri na srečo ni bilo nikogar. Tramvaj je vozil Rudolf Simonič, sprevodnik je bil Valentin Schnabl. Na vozu sta bila še kovača Fran Orel in Anton Sosič - Stjepkov. Ko so se začeli spuščati po strmini, je prvi skočil s tramvaja Orel, nato Schnabl in še Simonič, ki je zaman skušal zaustaviti vozilo tudi z ročno zavoro in s spuščanjem peska. Sosič pa je legel na pod med stoli. Prvi trije so bili lažje ranjeni, Sosič pa si je v bolnici 18 dni zdravil zlomljeno ramo.«
Že takrat je nastala znana tržaška pesem o tramvaju, rojenem pod nesrečno zvezdo. Po eni od šaljivih različic v slovenskem narečju gre približno takole: »In tede tramvaj openske je rojen frakašon, je uazu dol po Škorkole, je zebnu u an kanton, je zebnu u ano babo, paluamu usje kosti, ajuto mate muaja, kako me usje boli.« Zdaj je že čas, da nad tramvajem vendarle zasije srečna zvezda.
