Človek se le redko zave, koliko truda in predanosti je vloženo v preiskovanje kaznivih dejanj – vsaj dokler ne sreča tistih, ki opravljajo ta poklic. Na generalno policijsko upravo smo se tokrat podali z namenom, da dobimo boljšo predstavo o tem, kakšno je pravzaprav delo slovenskih kriminalistov. Zdi se namreč, da je prevladujoča predstava o tem pod močnim vtisom ameriških nadaljevank in filmov. Izkaže pa se, da je resničnost v nekaterih pogledih zelo drugačna. V kakšnem pa tudi ne.
Na kriminalističnih oddelkih pri nas in v svetu preiskujejo marsikatero kaznivo dejanje, ki presega celo najhujše filmske scenarije – spolne zlorabe otrok, umore, spolne delikte, ugrabitve, skrajno nasilje. Tako se v pogovoru z ljudmi, ki se s tem srečujejo vsak dan, razkriva povsem druga plat družbe.
Vodnika skozi poklic
Pogovarjali smo se s kriminalistom Robertom Tekavcem, vodjo oddelka za mladoletniško kriminaliteto, in Evgenom Trampušem, višjim kriminalističnim inšpektorjem specialistom z oddelka za krvne in spolne delikte. Bila sta kot neke vrste vodnika skozi poklic – in skrite kotičke naše družbe.
Začnimo najprej pri napačnih predstavah o njunem poklicu: pogosto spremljamo kriminalistične serije ali filme, v katerih se zdi, da trije glavni liki rešijo zapleten umor v 24 urah, nekako pridobijo DNK-sledi, opravijo analize in hitro ujamejo storilca. Toda resničnost je bolj kompleksna.
To je bilo jasno že, ko sta nam sogovornika pojasnila, da poleg kriminalista pri razreševanju kaznivega dejanja običajno sodelujejo številni drugi akterji: kriminalistični tehniki, strokovnjaki za določena področja (na primer digitalno forenziko, posebne analize), potem so vpleteni še nacionalni forenzični laboratorij, posebne službe, kot so psihologi, strokovnjaki za pogovore z otroki ali ranljivimi osebami, in navsezadnje morda celo mednarodne ustanove in organizacije, kar še posebno velja za spletni kriminal. »V filmih je vse zelo plastično prikazano. V realnosti je v reševanje primera vpletena množica ljudi, od kriminalistov, kriminalističnih tehnikov do nacionalnega forenzičnega laboratorija. Potrebno je ogromno časa, medsebojnega usklajevanja, izmenjave informacij in usmerjanja,« je ilustriral Trampuš.
Ena od najpogostejših napačnih domnev je, da je lahko primer zelo hitro zaključen. Gledalci televizijskih nadaljevank in filmov vidijo, kako se primer zaplete in razplete v 45 minutah do ure in pol. Toda dejanska preiskava lahko traja tedne, mesece ali celo leta.
Storilci se skrivajo
Tekavec je opozoril, da so preiskave spolnih zlorab otrok prek interneta še posebno kompleksne. Podatke je treba pogosto zbirati v daljšem obdobju, saj storilci uporabljajo različne tehnike prikrivanja sledi, šifriranja podatkov in prikrita omrežja. Policija mora zato ves čas razvijati nova orodja in poskušati ostati korak pred njimi. »Storilci stalno iščejo nove načine, kako ostati skriti in priti do otroka. Zato se tudi mi, na nacionalni in mednarodni ravni, povezujemo, sodelujemo in razvijamo orodja, da se temu zoperstavimo. Ko pridemo do oprijemljivih dokazov, včasih storilca odkrijemo šele čez več mesecev ali celo po letu dni. Razlike med resničnim in filmskim svetom so torej lahko ogromne.«
Pri preiskovanju kaznivega dejanja pogosto slišimo frazo »policija zbira obvestila«. Toda kaj to pomeni v praksi? Tekavec je pojasnil, da gre za zbiranje vseh informacij, ki lahko prispevajo k razjasnitvi okoliščin in morebitni identifikaciji storilca. Na primer: pogovori z žrtvijo, osumljencem ali pričami, pregled videoposnetkov nadzornih kamer, pogovori z znanci, sorodniki, sodelavci, pregled dokumentacije, telefonskih izpisov, bančnih transakcij, pri nasilju v družini pa to pomeni, da je treba preveriti tudi okoliščine v širšem družinskem okolju. Ne nazadnje so pogosto prisotni otroci, stari starši ali sosedje, ki že dlje časa vedo, kaj se dogaja, a tega niso prijavili. »V nekem primeru nasilja v družini sem se s samo žrtvijo pogovarjal sedem ur, da sva obdelala vse podrobnosti. Policija potrebuje te informacije – vsaka malenkost je pomembna,« je povedal Tekavec.
Kriminalist in kriminalistični tehnik sta kot dve plati istega kovanca. Ko se zgodi kaznivo dejanje, se na kraj dogodka odpravita oba. Kriminalistični tehnik (ali oglednik) poskrbi za pregled oziroma obdelavo kraja dejanja, fotografiranje, iskanje vseh vrst materialnih sledi (biološki vzorci, sledovi vloma, krvni madeži, vlakna, ostanki predmetov, orožja), ustrezno zavarovanje in označitev sledi za laboratorijsko analizo. Kriminalist pa se osredotoča na pogovore, razumevanje poteka dogodkov, nadaljnje ukrepe za varnost žrtev, formalnopravne postopke (pridržanje, odredbe za hišno preiskavo, priprava ovadb).
Oseminštirideset ur
»Včasih mora več kriminalistov v 48 urah zbrati vse, da osumljenca lahko privedemo k preiskovalnemu sodniku. Zato je nujno dobro sodelovanje med vsemi,« poudarja Tekavec.
Trampuš na podlagi lastnih izkušenj poudarja, da je vedno ključen hiter in kakovosten pretok informacij. Kadar kriminalistični tehnik na kraju najde sled, ki je morda pomembna, mora to takoj sporočiti kriminalistu, saj lahko to odpre povsem nov vidik preiskave. »Kriminalist pa nam po drugi strani med ogledom pove, kaj je že izvedel od prič ali žrtev. S tem se izognemo temu, da bi ključni dokaz ostal neopažen. En sam pogled ni dovolj. Potreben je timski pristop,« je povedal.
Nekaj pa ima (vsaj na videz) resničnost vendarle skupnega z nadaljevankami in filmi. Tako v slednjih kot pri resničnem delu imajo na voljo vse boljšo tehniko (resda pred kamerami tudi v tem smislu radi pretiravajo). Tehnološki napredek je nedvomno močno spremenil policijsko delo v zadnjih desetletjih. Kar zadeva forenzično preiskovanje (ogled kraja in laboratorijske analize), danes obstajajo veliko bolj sofisticirane metode odkrivanja in identifikacije sledi. Včasih so bile denimo potrebne razmeroma velike količine vzorcev za analizo DNK, danes zadostuje veliko manjša količina materiala. Poleg tega so se razvili 3D-skeniranje krajev dogodkov, na voljo je napredna tehnologija z droni (posnetki iz zraka, nadzor širšega področja), prav tako naprednejše metode kemične in biološke analize, digitalna forenzika (analiza računalnikov, telefonov, spleta), obstajajo mednarodni podatkovni sistemi (izmenjava DNK, prstnih odtisov).
Kriminalisti, ki delajo z žrtvami nasilja, ali kriminalistični tehniki, ki se soočajo z najhujšimi prizori, ki si jih še v filmih ne drznejo prikazati, morajo biti ne le strokovnjaki na svojem področju, temveč bržkone tudi notranje trdni. Zaradi narave dela se lahko srečujejo s skrajnimi primeri, kot so umori, dolgotrajno nasilje v družini, spolne zlorabe nedolžnih otrok in podobnimi grozljivostmi.
Trampuš poudarja, da je pri tem ključno, da se izogibaš projiciranju dogodkov na svoje osebno življenje. Če na primer forenzik preiskuje kraj prometne nesreče, v kateri je umrl otrok, mora ohraniti miselno distanco med tragičnim dogodkom in lastno družino.
Tekavec, ki analizira posnetke spolnih zlorab otrok in se ukvarja z žrtvami, dodaja, da so najtežji trenutki pogosto tisti, ko prepoznavaš lastne otroke v starosti zlorabljenih. Vendar ga ohranja občutek smisla, saj vsaka rešena žrtev predstavlja izpolnitev poslanstva. »Zelo težko je izklopiti dejstvo, da imaš doma hčerko, ki je enake starosti kot zlorabljena deklica na posnetku. A če svoje delo opraviš strokovno in temeljito, da otroka rešiš iz takšnih krempljev, dobiš občutek, da si naredil nekaj zelo dobrega.«
Pogovori s sodelavci
Mnogi kriminalisti se zato zanašajo na pogovore s sodelavci, saj tega težkega čustvenega bremena ne morejo prenašati v zasebno življenje. Doma težko razlagajo podrobnosti primera, zato se podpirajo znotraj ekipe: »Sodelavci se razumemo med seboj in si zaupamo. Pogovarjamo se o teh stvareh. Včasih pomagajo drobni triki: na primer, da po koncu opravljenega dela igraš enostavno računalniško igro, kot je tetris, kar znanstveno dokazano preusmeri misli. Najpomembnejši pa so vselej dobri odnosi in medsebojno razumevanje med nami,« je še omenil Tekavec.
Seveda nas je zanimalo, kaj ju je pripeljalo na to področje. Oba sta vstopila v policijo z željo pomagati ljudem, sta pojasnila. Tekavec, denimo, je poudaril, da ga je že od začetka zanimalo predvsem preiskovanje nasilja v družini. Kot mlad fant, ki je odšel v kadetnico s 15 leti, je gojil močan čut in željo za pomoč šibkejšim. Svoje delo vidi kot poslanstvo: preprečevati najhujše, zaščititi tiste, ki nimajo glasu, in pomagati žrtvam. »Vstopil sem z namenom, da bom pomagal ljudem, in področje nasilja v družini je takšno, kjer lahko zaščitiš življenje ljudi,« je povedal. Kasneje se je zaposlil v sektorju kriminalistične policije na ljubljanski policijski upravi. Tam se je osredotočil na preiskovanje spolnih zlorab otrok, dandanes tudi prek spleta. Takšno delo zahteva posebno natančnost, še zlasti ker so storilci pogosto del raznovrstnih združenj ali pa se gibljejo v internetnih krogih, kjer poskušajo na vse načine prikriti identiteto.
»Če v svoji karieri rešiš enega otroka, si uresničil svoje poslanstvo. Vsi mi smo jih rešili že več – in to je tisto, kar šteje in zaradi česar se splača zjutraj zbuditi in priti v službo,« je še pojasnil.
Evgen Trampuš pa se je že v začetku kariere posvetil kriminalistični tehniki, kjer je vpet v forenzično delo – pregledovanje krajev kaznivih dejanj, zbiranje materialnih dokazov, fotografiranje, iskanje bioloških in drugih sledi … Vse, kar je raziskoval v mladosti ali gledal v dokumentarnih serijah, ga je vodilo do želje, da odkrije resnico kakšnega resničnega kriminalnega dejanja, pri čemer ni ne montaže ne bližnjic. »Vedno so me zanimale stvari, ki so na videz skrite. Ta radovednost, kako vse poteka in kako je mogoče priti do nekoga, ki je storil kaznivo dejanje, me je pripeljala do tega poklica. Fasciniralo me je, da lahko neko sled, ki jo najdeš, povežeš z morebitnim storilcem, in nato vidiš, da je ta oseba tudi obsojena.«
Oba sogovornika sta še omenila, da kljub stiku z najtemačnejšimi platmi družbe v svojem delu najdeta izpopolnitev. Opravljata delo, ki neposredno pomaga ljudem v največji stiski. »Zadoščenje, ko je storilec dejansko obsojen, je neprecenljivo. Pri tem seveda ne smemo pozabiti – tako kot nas učijo že od začetka –, da delamo za žrtev in za skupnost,« je zaključil Trampuš.
