Evropa se v zadnjih mesecih srečuje z novim, nevidnim in tihim izzivom, ki preizkuša živce varnostnih organov od Skandinavije do Balkana. Nad kritično infrastrukturo, letališči in vojaškimi območji se čedalje pogosteje pojavljajo nepovabljeni gostje – brezpilotni letalniki ali droni. Poročila o incidentih se vrstijo kot po tekočem traku: v Nemčiji so neznane letalnike opazili nad letališči in vojaškimi območji, o podobnih primerih poročajo iz Danske, Norveške, Poljske in Romunije, najbolj pa zaskrbljenost vzbujajo poročila iz Belgije, kjer so droni večkrat preleteli jedrsko elektrarno Doel.
Varnostna paradigma se spreminja. Kot je ob prihodu na srečanje obrambnih ministrov EU opozorila visoka zunanjepolitična predstavnica unije Kaja Kallas, zaščito pred droni potrebuje vsa Evropa, ne le njen vzhodni del. Nemški notranji minister Alexander Dobrindt je bil še nazornejši, ko se je zavzel za nove oblike odvračanja teh hibridnih groženj, ki bi morale vključevati večje zmogljivosti za zaznavanje in celo morebitne sestrelitve. Ob teh dogodkih se pogled neizogibno usmeri na domače dvorišče, proti enemu najbolj varovanih objektov v Sloveniji, Nuklearni elektrarni Krško (NEK). Je slovenska jedrska varnost pripravljena na scenarij, ki se dogaja v soseščini?
V Krškem (še) mirno, a brez specializirane tehnike
Na vprašanje, ali so varnostniki v Krškem v zadnjem obdobju, podobno kot njihovi kolegi v Belgiji ali Nemčiji, morali zreti v nebo zaradi nepovabljenih obiskovalcev, v NEK odgovarjajo pomirjujoče. V zadnjem času na varovanem območju elektrarne ali v njeni neposredni bližini ne zaznavajo povečane aktivnosti brezpilotnih letalnikov. To je dobra novica, a ji sledi podatek, ki v ob evropski mrzlici iskanja zaščite pred droni deluje presenetljivo.
V NEK so namreč pojasnili, da trenutno ne uporabljajo specializiranih tehničnih sistemov za zaznavanje in preprečevanje vstopov dronov. Medtem ko se v tujini vojske in zasebna varnostna podjetja opremljajo z naprednimi radarji, akustičnimi senzorji in motilci signalov, v Krškem poudarjajo, da delujejo v skladu z veljavno zakonodajo in predpisi. To seveda ne pomeni, da je zračni prostor nad elektrarno prepuščen naključju. Področje varnosti se redno ocenjuje in prilagaja glede na ugotovljena tveganja, dogodke v tujini, vključno z incidenti nad belgijsko nuklearko Doel, pa skrbno spremljajo in jih upoštevajo pri svojih varnostnih ocenah.
Papirnata zaščita ali dejanska varnost?
Ob odsotnosti »trde« protidronske tehnologije, kot so motilci signala, je glavna obrambna črta zakonodaja. Nad NEK je strogo prepovedano območje letenja. Kot pojasnjujejo v elektrarni, je to območje določeno v dokumentih javne agencije za civilno letalstvo (LJP1) in obsega krog z radijem 0,54 navtične milje (približno kilometer) od osi reaktorske stavbe ter sega do višine 5000 čevljev (približno 1500 metrov). V NEK ocenjujejo, da pristojni organi izvajajo ukrepe v skladu z zakonodajo.
Toda ključno vprašanje, ki si ga v teh dneh postavljajo varnostni strokovnjaki, je, ali zakonodajna prepoved zadostuje za nekoga z zlonamernimi nameni. Dron, ki ga lahko kupimo v trgovini z elektroniko, ne pozna zakonov, upravlja pa ga lahko kdor koli od koder koli. Če bi takšen sistem kljub prepovedi zašel nad reaktor, se aktivirajo protokoli ukrepanja. Ti so v Krškem jasno opredeljeni v dokumentih o fizičnem varovanju in usklajeni s pristojnimi državnimi organi. Podrobnosti teh postopkov so zaradi varnostnih razlogov javnosti nedostopne, zato ostaja neznanka, kdo bi v kritičnem trenutku prevzel odgovornost za nevtralizacijo grožnje – interna varnostna služba, policija ali vojska. Zagotavljajo pa, da so postopki v skladu z mednarodnimi standardi.
Kaj, če dron pade na reaktor?
Strah pred droni ima dve plati. Prva je obveščevalna – snemanje in zbiranje podatkov, kar se uvršča med hibridne grožnje. Druga, bolj zlovešča, pa je fizična grožnja. Kaj bi se zgodilo, če bi večji dron, morda celo natovorjen z eksplozivom, namerno ali nenamerno strmoglavil na območje elektrarne? Ukrajinski obrambni minister Denis Šmihal je opozoril, da so brezpilotniki ključni za bojevanje na frontni črti, kar dokazuje njihovo uničevalno moč.
V NEK glede tega ostajajo samozavestni. Poudarjajo, da je jedrska elektrarna zasnovana in grajena v skladu z mednarodnimi varnostnimi standardi, ki vključujejo zaščito pred različnimi zunanjimi vplivi. Čeprav so podrobnosti analiz zaupne narave, v Krškem zagotavljajo, da so v varnostnih študijah upoštevani tudi scenariji, povezani z brezpilotnimi letalniki. Zadrževalni hram in kritični sistemi so namreč projektirani tako, da prenesejo izjemne obremenitve, kar bi moralo zadostovati za zaščito pred večino komercialnih ali celo vojaških brezpilotnikov manjšega obsega.
Sodelovanje v globalni varnostni mreži
Slovenija pri tem izzivu ni osamljena. Varnost jedrskih objektov je globalna skrb, zato je izmenjava informacij ključna. NEK je aktivna članica združenja WANO (Svetovno združenje operaterjev jedrskih elektrarn) in sodeluje z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA) prek uprave za jedrsko varnost. Kot pravijo, redno izmenjujejo informacije in dobre prakse ter se udeležujejo strokovnih srečanj, na katerih je ena osrednjih tem prav vprašanje brezpilotnih letalnikov.
To mednarodno sodelovanje je morda najmočnejše orožje Krškega. Medtem ko Velika Britanija napoveduje projekte za razvoj izboljšanih dronov in se Ukrajina z njimi brani na fronti, se jedrska skupnost povezuje, da bi preprečila zlorabo te tehnologije. Varnostni ukrepi v Krškem se tako redno posodabljajo na podlagi letnih ocen ogroženosti. Čeprav danes nad NEK še ne brenči roj dronov in okoli nje ni nameščenih futurističnih laserskih topov, se odgovorni zavedajo, da se grožnja razvija hitreje kot zakonodaja. Vprašanje prihodnosti pa ostaja: ali bomo čakali na prvi resni incident, preden bomo »papirnate« prepovedi nadgradili s tehničnimi rešitvami, kot jih zdaj mrzlično išče Nemčija?
