Nekoč je bil aids sinonim za kugo 20. stoletja. To so bila leta neuspehov, tabujev in stigmatizacije ljudi, ki so živeli z virusom HIV ali boleznijo aids, ter nemoči zdravnikov, ki so lahko zgolj opazovali in pripravljali bolnike na neizbežen konec. V prvem desetletju po izbruhu bolezni je zaradi posledic, povezanih z virusom HIV, umrlo več deset milijonov ljudi po vsem svetu.
Danes je situacija drugačna. Zahvaljujoč pravočasni diagnozi in dostopnosti učinkovitih zdravil HIV/aids ne pomeni več smrtne obsodbe, temveč obvladljivo kronično bolezen. Vendar če danes pogled usmerimo čez lužo, v washingtonsko Belo hišo, kjer je pred kratkim svoj drugi mandat začel predsednik Donald J. Trump, se zdi, da se vladajoča politika ne zaveda ali noče zavedati uničujočega potenciala nalezljivih bolezni in doseženega globalnega napredka pri zdravljenju oseb, ki živijo z virusom HIV oziroma aidsom. Ameriško zunanje ministrstvo je namreč v skladu z izvršnim ukazom predsednika Trumpa odredilo prekinitev skoraj vseh mednarodnih programov državne pomoči za (vsaj) 90-dnevno obdobje, kolikor naj bi trajala revizija obstoječih programov. Zamrznitev državne finančne pomoči je vplivala tudi na izvajanje celovitih programov proti nalezljivim boleznim, vključno s programi za zdravljenje in preprečevanje širjenja virusa HIV oziroma aidsa v manj razvitih državah.
Zmeda: kdo bo izjema in kdo ne
Paniki in pritiskom s terena je sledila odločitev, da bo Washington še naprej financiral osnovne medicinske in zdravstvene storitve, ki rešujejo življenja. Zaradi nejasnih navodil sprva ni bilo jasno, ali se med izjeme šteje tudi načrt za izredne razmere predsednika Združenih držav za pomoč v zvezi z aidsom (PEPFAR oziroma The President's Emergency Plan for AIDS Relief), ki velja za gonilno globalno silo v boju proti virusu HIV.
Pobuda, ki sega v čas predsedovanja Georgea W. Busha in leto 2003, je usmerjena v zagotavljanje finančne pomoči za boj proti HIV/aidsu v državah v razvoju, predvsem v državah podsaharske Afrike. Z ameriško finančno pomočjo podprto zdravljenje poteka v 55 državah, v dveh desetletjih pa je, kot piše na spletni strani vlade, rešilo več kot 26 milijonov življenj. Nad potekom programa, težkega 7,5 milijarde ameriških dolarjev, ki zaposluje 270.000 zdravnikov, medicinskih sester, farmacevtov in drugih zdravstvenih delavcev, bedi ameriško zunanje ministrstvo. Ameriška fundacija za raziskovanje aidsa Amfar je v teh dneh poročala, da na klinikah, ki delujejo pod okriljem programa PEPFAR, zdravila proti virusu HIV dnevno prejema več kot 220.000 ljudi, med njimi tudi preko 7400 otrok.
Po informaciji o zamrznitvi finančnih programov pomoči so mnoge ljudi v Južni Afriki, Sudanu in drugod pričakala zaprta vrata prostorov, kjer so običajno prejemali pomoč: izvajalci programov, ki so se znašli brez ameriškega financiranja, ki je izpuhtelo čez noč, niso mogli nadaljevati svojih dejavnosti, saj niso imeli sredstev za plačilo zaposlenih, ki so zagotavljali storitve. Hkrati niso vedeli, ali bodo lahko sploh nadaljevali programe.
Nevarna igra
Po dneh zmede in panike je sicer ameriško zunanje ministrstvo izdalo novo obvestilo, ki v času 90-dnevnega moratorija dovoljuje izjeme za nekatere programe, vključno z zdravljenjem virusa HIV in storitvami za preprečevanje prenosa virusa HIV z matere na otroka, vendar ne za druge vrste preventivnih storitev. Kljub temu ostaja nadaljnja usoda financiranja programa PEPFAR negotova.
O pomenu programa za ljudi na terenu jasno pričajo podatki: ob popolni ukinitvi tega programa bi število ljudi z virusom HIV le v Južni Afriki naraslo za pol milijona, število smrti, povezanih z virusom, pa bi preseglo 600.000. Širša napoved je še temnejša: če finančna podpora programa ne bo odobrena za obdobje 2025 in 2029, bi to pomenilo, kot je opozorila namestnice izvršnega direktorja UNAIDS Christine Stegling, do 400-odstotno povečanja smrti v povezavi z aidsom. »Govorimo o 6,3 milijona ljudi, govorimo 6,3 milijonu smrti, povezanih z aidsom, ki nas čakajo v prihodnosti ...«
Vmešavanje dnevne politike v stroko in znanost dolgoročno ne prinaša nič dobrega, ob tem opozarja infektolog prof. dr. Janez Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana in eden vodilnih strokovnjakov za HIV/aids pri nas. »Globalno zdravje je danes izjemno pomembna tema. Ne govorimo zgolj o nalezljivih boleznih, temveč tudi o srčno-žilnih obolenjih, debelosti, sladkorni bolezni, duševnem zdravju in tako dalje. A kljub temu nobena druga bolezen ne zmore tako hitro in boleče destabilizirati družbe kot infekcijske bolezni,« dodaja.
Prof. dr. Tomažič, ki spomni na še relativno nedavno pandemijo novega koronavirusa, meni, da lekcij iz tistega obdobja ne bi smeli pozabiti, in četudi virus HIV in druge spolno prenosljive okužbe niso neposredno primerljive z vplivom pandemije covida-19, pa njihovo širjenje zahteva enako resno obravnavo.
S pomočjo zdravil je HIV obvladljiv
Na področju HIV/aidsa imamo v razvitem svetu razmeroma dobro urejen sistem, medtem ko je v manj razvitih državah stanje manj zadovoljujoče.
Kljub desetletjem raziskav in številnim kliničnim preizkusom še vedno nimamo cepiva, ki bi doseglo zadostno učinkovitost za splošno uporabo. Vendar pa so na voljo različna zdravila, ki omogočajo nadzor nad virusom: protiretrovirusna terapija, ki je ključna v okviru pobude PEPFAR, zavira razmnoževanje virusa in omogoča ljudem s HIV dolgo in zdravo življenje. Preekspozicijska profilaksa (PrEP) je namenjena neokuženim osebam za preprečevanje okužbe in lahko ob pravilnem režimu jemanja prepreči okužbo pri skoraj vseh posameznikih, medtem ko se postekspozicijska profilaksa (PEP) uporablja po morebitni izpostavitvi virusu in lahko, če se vzame pravočasno, prepreči okužbo.
Na voljo so številna orodja in strategije, ki omogočajo ne le vzdrževanje, temveč tudi izboljšanje trenutnega stanja, poudarja prof. dr. Tomažič, ki ob tem opozarja, da bi neustrezne politične odločitve lahko povzročile ponovitev preteklih težav. »Če ne bomo nadaljevali programov zdravljenja, se bomo vrnili v obdobje, za katero smo mislili, da je za nami. Preveč smo že dosegli, da bi si dovolili korak nazaj. To, kar se dogaja zdaj, so nesporno koraki nazaj.« Obvladovanje HIV/aidsa je danes preprosto: za večino bolnikov zadostuje ena tableta na dan, redki pa potrebujejo dve ali tri tablete dnevno. Cilj Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in programa UNAIDS, ki deluje pod okriljem Združenih narodov, je, da do leta 2030 aids ne bo več javnozdravstveni problem.
Kaj bi se zgodilo ljudem z virusom HIV, če bi izgubili dostop do programov zdravljenja? Po prekinitvi terapije lahko posameznik krajše obdobje živi brez večjih opaznih težav, a že po nekaj mesecih lahko nenadzorovano prenaša virus na spolne partnerje ali druge osebe prek krvi, materinega mleka ali telesnih tekočin. Medtem virus postopoma nadaljuje uničevanje imunskega sistema, kar v nekaj letih vodi v razvoj aidsa, resne zdravstvene zaplete in smrt.
»HIV je obvladljiv, vendar le s podporo zdravil, ki jih je treba redno jemati. Pri nezdravljenih osebah se bodo v obdobju nekaj let pojavile hude zdravstvene težave, ki bodo napredovale in se v 95 odstotkih primerov končale s smrtjo,« temačno statistiko oriše infektolog. Ob takšnih številkah je odločitev ameriške administracije, ki ogroža desetletja truda in napredka, še toliko bolj nerazumljiva, neracionalna, nestrokovna in neetična.
Znova so v ospredju vprašanja o tem, kako realna je nevarnost, da bi virus HIV sčasoma postal odporen proti danes učinkovitim terapijam in zdravilom. »To je sicer večen problem, vendar manjši, kot smo nekoč predvidevali. Predvsem nova zdravila imajo visoko genetsko pregrado, kar pomeni, da bi bilo potrebnih veliko mutacij, da bi virus postal odporen proti določenemu zdravilu,« pojasnjuje prof. dr. Tomažič.
Brez zdravljenja virus HIV neprestano mutira in išče načine za širjenje, zato je ključno razumeti, da je tveganje razvoja odpornosti največje pri ljudeh, ki zdravila jemljejo neredno – s krajšimi ali daljšimi premori ali v zmanjšanih odmerkih. Premajhne koncentracije zdravila v telesnih tekočinah in imunskih celicah ne zmorejo učinkovito zavirati razmnoževanja virusa, kar mu omogoča nadaljnje preživetje in razvoj mutacij.
