V baru Le Longchamp v zaspanem industrijskem mestecu Hazebrouck v Franciji se zdi, da se čas vrti počasneje kot drugod. Za točilnim pultom domačini razpravljajo o vremenu in politiki, medtem ko v kotu nekdo izpolnjuje listek za loto. Prizor je povsem vsakdanji. Toda ta moški s kemičnim svinčnikom v roki je tisti človek, ki je pred tremi desetletji na tem istem mestu vplačal listek, vreden bogastva, o kakršnem večina ne upa niti sanjati.
Bruno Caloone ni zgolj lokalna osebnost, pač pa je živi spomenik kapric usode, je te dni pisal francoski časnik La voix du nord. Leta 1995, ko je bil star 36 let in je delal kot bančni uradnik, se mu je življenje obrnilo na glavo. Zadel je 70 milijonov frankov – v današnji valuti in z upoštevanjem inflacije bi to znašalo približno 17 milijonov evrov. Takrat je bil to znesek, ki je presegal meje predstavljivega. Danes, skoraj trideset let pozneje, Caloone živi v neprofitnem stanovanju samo streljaj od kraja, kjer se je vse začelo.
Toda če pričakujete klasično moralno zgodbo o neumnem zapravljivcu, ki je končal v bedi, boste razočarani. Caloonova zgodba je bolj zapletena, bolj človeška in v slogu najboljših francoskih dram prežeta z grenko-sladkim spoznanjem o tem, kaj denar v resnici pomeni.
Veliki Gatsby iz Hazebroucka
Ko je Caloone sredi devetdesetih let postal obraz francoske loterije, je državo zajela evforija. Bil je preprost človek iz delavskega razreda, ki mu je uspelo. In sprva je igral vlogo, ki so jo od njega pričakovali. Denar ni zgolj obležal na bančnem računu, pač pa je krožil.
Caloone je prevzel vlogo benevolentnega patriarha. Financiral je počitnice za stotine ljudi, družino in prijatelje je zasipaval z darili in ustanovil dirkalno ekipo, s čimer je zadovoljil svojo strast do hitrosti in prestiža. V tistih prvih letih je bil denar orodje za ustvarjanje spominov, gorivo za veselje drugih.
Toda kot mnogi dobitniki loterije pred njim – psihologi temu pravijo sindrom nenadnega bogastva – je tudi Caloone čutil pritisk, da mora z denarjem nekaj narediti. Želel je postati poslovnež, ustvarjalec delovnih mest, steber skupnosti. Njegova ambicija ga je vodila v naložbo, ki bi rešila lokalno gospodarstvo: kupil je podjetje za veleprodajo mesa.
To je bil trenutek, ko se je pravljica začela krhati. Poslovni svet ne pozna milosti do tistih, ki imajo samo kapital, ne pa tudi izkušenj ali sreče na trgu. Trg mesa je bil neizprosen, konkurenca brutalna. Leta 2004 je podjetje končalo v likvidaciji. Caloone je v tem poskusu, da bi rešil delovna mesta v svojem domačem kraju, izgubil ocenjenih pet milijonov evrov.
Od Sarajeva do samote
Neuspeh v domovini ga je gnal čez mejo. Njegov podjetniški duh je iskal priložnosti celo v Bosni, kjer je v povojnem Sarajevu odprl pekarno in organiziral turistična potovanja na hrvaško obalo. To so bili projekti, polni upanja, toda pogosto ločeni od surove ekonomske realnosti. Denar je počasi kopnel.
Vzporedno s finančnim usihanjem se je krhalo tudi njegovo zasebno življenje. Leta 2012, sedemnajst let po usodnem dobitku, se je ločil. Ločitev je pogosto tista točka preloma, ki loterijske milijonarje potisne čez rob, in tudi za Caloona je pomenila radikalno spremembo življenjskega sloga.
Velike vile, dragi avtomobili in mednarodni posli so postali preteklost. Preselil se je v manjše stanovanje, nato v še manjše. Danes prebiva v neprofitnem stanovanju. Za zunanjega opazovalca bi bilo to lahko videti kot popoln poraz. Izguba statusa v družbi, ki uspeh meri s kvadraturo nepremičnine, je običajno vir globoke sramote.
Toda njegova zgodba preseneča tudi v tem pogledu. V pogovoru za omenjeni regionalni časopis je zavrnil vlogo žrtve. »Tam, kjer sem, se dobro počutim,« pravi. »Živeti v socialnem stanovanju ni madež.«
Redefinicija bogastva
Njegove besede odmevajo z nenavadno mirnostjo. Po letih turbulentnega življenja, ko je bil vsak njegov korak pod drobnogledom javnosti in vsak evro predmet špekulacij, je našel mir v anonimnosti povprečja. Zaposlil se je v socialni ustanovi, kjer je pomagal drugim – ironično, na način, ki ni vključeval pisanja čekov, temveč osebni stik.
Zgodovina loterijskih dobitnikov je polna tragičnih likov. Spomnimo se številnih ameriških ali britanskih primerov, kjer so dobitki vodili v odvisnosti, razpadle družine in celo kriminal. Po drugi strani obstajajo filantropi, kot je britanski dobitnik EuroMillions, ki je zgradil center za invalidno mladino, ali Američanka, ki je vse podarila v dobrodelne namene.
Bruno Caloone je nekje vmes. Ni ne svetnik ne grešnik, pač pa je človek, ki je poskusil vse: neomejen luksuz, poslovni riziko in filantropijo. Njegov propad je v resnici, če pogledamo malce drugače, povratek v normalnost, obogaten z izkušnjami, ki jih ne more kupiti noben denar.
»Ne obžalujem napak,« pravi danes. Zanj je bilo pomembneje, da je imel priložnost pomagati in da je izkusil življenje, ki mu je bilo prvotno nedosegljivo. Izguba denarja ga ni zlomila. Zdi se, da ga je osvobodila bremena, ki ga prinaša neizmerno bogastvo.
