Najnovejša absurdna stvaritev Jorgosa Lantimosa, režiserja filmov Najljubša (The Favourite) in Nesrečna bitja (Poor Things), bo konec meseca prišla v slovenske kinematografe. Bugonija (Bugonia) obljublja, da bo še ena čudna in divja mojstrovina popolnega kaosa, ki je ne gre zamuditi.
Lantimosova muza Emma Stone in Jesse Plemons se ponovno združita v tej mračno-komični zgodbi o direktorici farmacevtskega podjetja (Stone), ki jo ugrabita teoretika zarote. Prepričana sta, da je nezemljanka, ki namerava uničiti Zemljo, zato jo zapreta v prizadevanju, da bi rešila človeštvo.
Film je priredba južnokorejske kultne klasike Rešite zeleni planet! (Save the Green Planet!) iz leta 2003. Pod nadrealističnim površjem se skriva fascinantno vprašanje: zakaj nekateri ljudje verjamejo v vesoljce – ne kot v fikcijo, temveč kot v dejstvo?
V psihiatriji je blodnja opredeljena kot fiksno, napačno prepričanje. Napačno je, ker je dejansko nepravilno, in fiksno, ker je neomajno in se upira vsem nasprotnim dokazom. Ne glede na to, kako neracionalno se zdi drugim, se osebi, ki jo doživlja, zdi povsem resnično.
Blodnje pogosto sobivajo s halucinacijami, pri katerih ljudje vidijo postave, slišijo glasove ali čutijo prisotnost, ki je v resnici ni.
V sodobni dobi imajo blodnje o vesoljcih številne oblike. Nekateri verjamejo, da njihova telesa nadzorujejo nezemljani ali da ti manipulirajo z njihovimi mislimi. Drugi razvijejo preganjalne blodnje in so prepričani, da jim vesoljci poskušajo škodovati ali da so jim v telo vsadili sledilne naprave.
Nekateri doživljajo celo blodnje identitete in verjamejo, da so sami vesoljci ali da so bili izbrani za posebno misijo. Grandiozne blodnje vključujejo pretirana prepričanja o lastnem statusu, pomembnosti ali moči.
Takšni simptomi se najpogosteje pojavljajo pri psihotičnih motnjah, vključno s shizofrenijo, lahko pa se pojavijo tudi pri bipolarni motnji ali kot posledica zlorabe substanc, zlasti stimulansov ali halucinogenov, kot so kokain, amfetamini in LSD.
Kratka zgodovina prepričanj o vesoljcih
Današnje blodnje o vesoljcih črpajo iz desetletij popularne kulture, od Dosjejev X (The X-Files) in Prometeja (Prometheus) do Distrikta 9 (District 9) in E. T.-ja (ET). Kaj pa časi, preden so naše zaslone napolnili leteči krožniki in zgodbe o ugrabitvah?
Že v srednjem veku so ljudje opisovali izkušnje, ki bi jih danes morda šteli za blodnje. Prevladovala je verska miselnost, zato so vizije angelov in hudičev zagotavljale jezik nadzora in preganjanja. Med paničnim lovom na čarovnice so ljudje trdili, da jih mučijo ali obsedajo čarovnice in demoni.
Z napredkom znanosti in tehnologije se je spreminjala tudi vsebina blodenj. V začetku 20. stoletja so pisatelji, kot je H. G. Wells, pomagali popularizirati idejo o inteligentnem življenju zunaj Zemlje z deli, kot je Vojna svetov (The War of the Worlds), zgodbo o invaziji z Marsa, ki je tako prevzela javno domišljijo kot vzbudila tesnobo pred neznanim.
Z vzponom radia so psihiatri začeli opažati blodnje, povezane z radijskimi valovi, pri katerih so pacienti verjeli, da se njihove misli oddajajo ali sprejemajo po zraku. Z razvojem tehnologije so se razvijali tudi strahovi: ljudje so začeli poročati o blodnjah tehničnega ali nezemeljskega nadzora, prepričani, da na njihov um vplivajo rentgenski žarki, laserji ali celo internet.
Julija 1947 so za ostanke, najdene na ranču blizu Roswella v Novi Mehiki, sprva trdili, da gre za »leteči disk«, nato pa jih je ameriška vojska ponovno opredelila kot vremenski balon. Nasprotujoča si poročila so sprožila desetletja špekulacij o vladnih prikrivanjih in obiskih nezemljanov ter podobe NLP globoko zasidrala v splošno domišljijo. Po tem povojnem incidentu v Roswellu so NLP postali kulturna stalnica – in kmalu tudi klinična.
Psihiatri so kmalu naleteli na paciente, katerih blodnje so zrcalile te zgodbe o letečih krožnikih in ugrabitvah nezemljanov. Sčasoma so se takšna prepričanja razvijala vzporedno z novimi tehnologijami in družbenimi tesnobami, od vladnega nadzora do nanotehnologije in umetne inteligence. Motivi pa ostajajo presenetljivo dosledni: obsedenost, nadzor, ugrabitev. Besedišče se spreminja, psihologija pa ostaja.
Del »normalnih« možganov?
Medtem ko so blodnje fiksne in skrb vzbujajoče, druge izkušnje z vesoljci niso nujno patološke. Mnogi poročajo, da vidijo nepojasnjene luči, oblike ali postave, pogosto med meglenimi prehodi med budnostjo in spanjem. Spet drugi te občutke razlagajo v kulturnih, verskih ali rekreacijskih kontekstih kot oblike kozmičnega stika. Takšne bežne izkušnje so presenetljivo pogoste in običajno neškodljive.
Zakaj torej um pri konstruiranju blodenj sega po podobah vesoljcev? Možgani morda preprosto uporabijo simbole, ki so jim na voljo – zgodbe, mite, filme –, da bi osmislili strah ali zmedo. V tem smislu blodnja ni toliko nesmisel kot iskanje smisla, ki je zašlo na kriva pota.
S tem se vračamo k Bugoniji.
Naslov filma izhaja iz grške besede bougonia, kar pomeni »rojstvo vola«. Nanaša se na starodavni sredozemski mit, po katerem naj bi iz mrtvih živali nastali roji čebel – metafora za to, kako lahko življenje ali smisel vznikne iz razpadanja.
Lantimos to idejo prevzema tako dobesedno kot simbolično. V Bugoniji se blodnja in razodetje, groza in komedija zlijejo v eno. Stonova in Plemons se izkažeta v svojih vlogah, pri čemer se Stonova poteguje za zasluženega tretjega oskarja.
Onkraj svoje absurdnosti Bugonija pušča tiho vznemirljivo misel: da je razdalja med domišljijo in »norostjo« veliko manjša, kot bi si želeli verjeti – in da se morda vsaka blodnja začne kot poskus uma, da bi ustvaril red iz kaosa.
***
Ta članek je bil prvotno objavljen na spletni strani The Conversation pod licenco Creative Commons. Preberite izvirni članek. Na tem mestu je objavljen z izrecnim dovoljenjem avtorja.
