Za lovce na nevihte smo, če že ne drugje, slišali v kultnem ameriškem filmu Twister iz leta 1996, v katerem so, kot se spodobi za resno hollywoodsko produkcijo, z izdatno mero pretiravanja in dramatičnosti množicam približali življenje navdušencev, ki lovijo tornade in druge ekstremne vremenske pojave, pred katerimi ljudje navadno bežimo na varno. Ampak pustimo hollywoodske mojstrovine ob strani, saj lovci na nevihte živijo tudi med nami. Z informacijami s terena in spektakularnimi posnetki razkrivajo moč in lepoto narave v njenem najbolj divjem izrazu ter nas o izrednih vremenskih dogodkih obveščajo po različnih spletnih kanalih.
Naši sogovorniki Tim Grešak, Aleš Rozman in Domen Svetlin so člani ekipe Meteoinfo Slovenija, ki po Sloveniji in širše analizira ekstremne vremenske pojave, jih dokumentira in opozarja nanje. Kot ocenjujejo, je podobno aktivnih navdušencev pri nas od 20 do 30. V sosednjih državah je številka višja, veliko pa jih prihaja tudi k nam, pravi Grešak, saj, kot ga dopolni Rozman, je Slovenija poleg severa Italije najbolj nevihtno aktivna dežela v Evropi.
Prirojena ljubezen
Kaj jih je navdušilo, da svoj prosti čas posvečajo lovljenju neviht? Med domačimi vzorniki izpostavijo lovca na nevihte Marka Korošca, ki je zadnja leta sicer manj aktiven, a po Rozmanovih besedah še vedno najboljši v Sloveniji. »Večina od nas, ki lovimo, ima to v sebi že od malega,« nadaljuje o prirojeni ljubezni do vremenskih ekstremov. Sam se jim je začel resneje posvečati leta 2016, skupaj z Domnom Svetlinom sta prej delovala v ekipi Neurje.si.
Grešak med vplivi, ki so ga pritegnili na pot lovca na nevihte, izpostavi film Twister in resničnostno oddajo Lovci na nevihte na televizijskem kanalu Discovery Channel. V svet lovljenja neviht je vstopil takoj, ko so na trg prišli prvi mobilni telefoni s kamero.
Zanimanje Domna Svetlina za vremenske pojave sega v čas konca osnovne šole, ko je samostojno sestavil svojo prvo vremensko postajo; kasneje kupljena profesionalna postaja še vedno stoji doma. Terensko delo je začel pred slabim desetletjem. »Navdušil sem se nad bolj ekstremnimi vremenskimi pojavi, nevihtami, močnim vetrom, burjo, močim deževjem – skratka, neobičajnimi pojavi, ki so nekaj posebnega zaradi adrenalina in doživetij. Kombinacija fotografije in doživetje je tisto, kar me privlači.«
Ko pogum sreča potrpežljivost
Medtem ko večina ljudi ob prvih znakih nevihte zapre okna in poišče zavetje, se lovci na nevihte – seveda ob upoštevanju načela varnosti – odpravijo v bližino vremenskih ekstremov. Kakšna oseba moraš biti, da loviš nevihte? »V prvi vrsti te ne sme biti strah neviht, strel, močnih sunkov vetra in toče,« v smehu odgovori Aleš Rozman.
A pogum ni dovolj. Potrebni sta tudi potrpežljivost in vztrajnost, saj se včasih zgodi, da zaman prevozijo več kot 1200 kilometrov, saj se domov vračajo brez zanimive fotografije. »Pride obdobje, ko v večini primerov dobimo fotografije, pa tudi obdobje, ko gremo zaporedoma nekajdesetkrat na teren za nič. Vse to se zgodi in skozi vse to moraš iti, da prideš do dobrih posnetkov,« še doda Rozman. Ampak na vse to gledajo pozitivno, saj so v najslabšem primeru, če nimajo fotografij, spoznali teren in lokacijo za prihodnje fotografiranje, ki si jo vnesejo v aplikacijo google maps. Razočaranja v ekipi zato ni. »Ker smo se družili, imeli izlet in tudi predebatirali vremenske modele in kaj je šlo narobe,« še doda Grešak.
Kako poskrbijo za svojo varnost in ali ne gre, kot bi kdo lahko očital, za nepotrebno izpostavljanje tveganjem in nevarnostim? Rozman prizna, da se pri lovljenju izpostavljajo, pri tem pa približno vedo, kaj pričakovati in kako se v določenih razmerah odzvati: kam se postaviti v primeru močnih sunkov vetra, kdaj pričakovati, da bo zapihalo, kdaj lahko udari strela in podobno. »Vemo, kdaj se moramo umakniti v avto, medtem pa vidimo ljudi, ki se še vedno kopajo v morju. Dostikrat so oni v večji nevarnosti kot mi, ki nevihte lovimo,« opažanje s terena deli Rozman, čemur pritrdita tudi njegova kolega, saj ljudje še vedno podcenjujejo nevarnost, ki jo prinašajo nevihte.
Ko veš, s kakšnim tipom nevihte imaš opravka, lahko precej natančno oceniš, kaj lahko pričakuješ – in se temu ustrezno pripraviš, nadaljuje Svetlin. »Na primer, če gre za supercelično nevihto, je velika verjetnost debele toče. Če pa gre za nevihtno linijo, je največja grožnja močan veter. Po tipu nevihte vidimo, na kaj moramo biti posebej pozorni, ko nas doseže. V primeru močnih sunkov vetra se ne bomo umikali pod drevesa, saj vemo, da obstaja nevarnost, da nam veje poškodujejo avto. Če gre za supercelico, se ji bomo skušali izogniti, ker vemo, da lahko že na začetku zapade močna suha toča …«
Nikoli v nevihto
Največja nevarnost zanje je udar strele, nadaljuje Grešak. »Ko gremo fotografirat strele, se je že zgodilo, da so nam šli lasje pokonci, da je zaprasketalo – takrat je preblizu in preveč tvegaš in je treba na varno v avto ali pod streho, kjer nisi izpostavljen.«
Kljub temu da je za najboljše fotografije treba tudi malo tvegati, Aleš Rozman poudarja, da nikoli ni cilj, da bi šli neposredno v nevihto, ampak jo skušajo spremljati s (prave) strani in ujeti najboljše fotografije. »Če nas ujame toča, je to običajno posledica nepredvidenih okoliščin, ne pa načrtovane odločitve. Ves čas moramo ohranjati ustrezno razdaljo do nevihte. To zahteva sprotno spremljanje njene smeri gibanja in natančno načrtovanje poti – upoštevati moramo možnosti umika, prevoznost cest in teren. Če naletimo na zastoj, hribovit teren ali neprimerno cesto, se lahko zgodi, da nas nevihta ujame. A prav zato poskušamo vse čim bolj načrtovati vnaprej.«
Cilj je jasen: ostati na suhem, tik pred nevihto, na varni razdalji. »V dežju ne moreš narediti nič uporabnega – ne moreš fotografirati ne oblakov ne strel. Ključno je, da si pred nevihto oziroma na njenem robu, kjer so oblaki najlepši in kjer lahko ujameš strele, ki prihajajo iz dežne zavese. Če skušaš fotografirati strele znotraj same padavinske zavese, bo dež najverjetneje prežgal fotografijo, kar jo popolnoma pokvari. Zato je osnovno pravilo: vedno ostani zunaj nevihte,« ga dopolni Svetlin.
Odločitev tik pred zdajci
Člani ekipe lovijo nevihte tako v Sloveniji kot v sosednjih državah, največ v Italiji in na Hrvaškem. Na teren se odpravijo s preprosto, a funkcionalno opremo: fotoaparatom, stativom, pametnim telefonom, tudi vetromerom – in, kot v smehu pripomni Domen Svetlin, z dovolj goriva. Odločitev o lokaciji sprejmejo po spremljanju in analizi meteoroloških modelov in izračunov, kar se začne že več dni pred odhodom. Dokončna odločitev običajno pade šele na dan odhoda ali tudi tik pred njim, ker se do zadnjega trenutka spreminjajo tudi meteorološki izračuni, pojasnjuje Aleš Rozman. Usmerijo se na širše območje, kjer naj bi bili glede na podatke pogoji za nastanek neviht najboljši.
Še med potjo spremljajo satelitsko sliko oblačnosti, radarsko sliko padavin ter se ob spremljanju premikov padavin in vremenskih razmer odločijo, kam se bodo pomikali. Vreme je namreč nepredvidljivo. »Po prvotnem načrtu se lahko odpravimo v italijansko Furlanijo, a na koncu pristanemo v hrvaški Istri, saj se neviht ne da natančno napovedati. Mogoče je napovedati območja, kjer je za njihov nastanek verjetnost največja in kakšno moč neviht lahko pričakujemo, ne moremo pa natančno napovedati krajev, nad katerimi bodo nastale. Velikokrat se zgodi, da kdo pričakuje, da bomo vedeli, kakšno bo vreme ob Ljubljanici – ampak to se ne da,« še v smehu pojasni Rozman.
Novi meteorološki modeli, ki so na voljo v zadnjih letih, sicer omogočajo precej zanesljive napovedi za dan do dva vnaprej, kaj jim omogoča, da se lahko pripravijo in načrtujejo odhod na teren, pojasni Tim Grešak. Je pa še vedno veliko odvisno od same vremenske situacije in najtežje je napovedovati konvektivne pojave, kot so nevihte in sneg.
Uradne napovedi neviht običajno izdajajo največ 24 ur vnaprej, saj bi se z zgodnejšim izdajanjem znatno povečala možnost napačnih napovedi. Čeprav meteorološki modeli omogočajo pogled na vreme tudi do dva tedna vnaprej, so takšne dolgoročne napovedi zelo nezanesljive in pogosto brez prave vrednosti, saj se razmere hitro spreminjajo.
Tornado in rekordna toča
Ko lovce na nevihte vprašamo, kateri izreden vremenski dogodek ali pojav se jim je še posebno vtisnil v spomin, je izbira težka, saj jih je več. Domen Svetlin se s pripovedjo vrne v hrvaško Istro leta 2017, ko so v Dajli pričakali nevihtno linijo, ki se je čez severni Jadran bližala iz smeri Italije. »Nad morjem se je oblikoval zelo fotogeničen poličasti oblak. Nevihta se je hitro premikala, a nam je uspelo narediti nekaj fotografij, preden smo se umaknili v avto. Za nevihtne linije so značilni zelo močni sunki nevihtnega piša, močnega vetra. Kolega je imel s seboj vetromer, in ko nas je linija dosegla, so bili sunki res izjemno močni. Skozi okno avtomobila sem držal vetromer in izmerili smo sunek s hitrostjo 130 kilometrov na uro, nato pa je naprava odpovedala. Parkirane avtodome ob obali je celo nekoliko premetavalo. Glede na opaženo škodo ocenjujemo, da so sunki dosegali tudi do 150 kilometrov na uro.« Pot nazaj so jim takrat zaprla podrta drevesa.
Tornado, ujet lani na Madžarskem, ko je supercelična nevihta iz Avstrije vzhodno od madžarskega Sombotela ustvarila tornado, je dogodek, ki se je najbolj vtisnil v spomin Aleša Rozmana. Eden od ciljev lovcev na nevihte je fotografiranje tornada, še doda. Prav zaradi tornadov in intenzivnosti neviht veljajo Združene države Amerike tudi med evropskimi lovci na nevihte za najbolj zaželeno lokacijo.
Rekordnih 19,8 centimetra je v premeru merila toča, ki je julija 2023 padala nad italijanskim mestom Azzano Decimo. Tega dne je bil Grešak z ekipo v bližini Palmanove in so nevihtno celico tudi fotografirali. »Celici smo se skušali zadnji čas umakniti. Ni nam uspelo, smo pa našli podhod za avto.« Spominja se, da so bila ledena zrna, ki so jih našli na lokaciji, velika od osem do deset centimetrov.« Sicer pa je toča iz bližnjega Azzana Decima po velikosti podrla prejšnji evropski rekord.
Motika v zemlji ne odžene toče
Nestabilno vreme ter takšni in drugačni vremenski ekstremni pojavi so hvaležna tema tudi za širjenje dezinformacij in teorij zarote. Sogovornike preseneča, kako nekritično se po družbenih omrežjih širijo najrazličnejši nasveti, da v zemljo zapičena motika ali v kis namočeni kosi blaga lahko odženejo točo, ali trditve, da naj bi točo preprečevale bakrene cevi v betonu, znane kot tako imenovani orgonski topovi. Te je mogoče celo kupiti – na spletu so na voljo za 850 evrov.
Proti širjenju teh in podobnih informacij se lahko na dolgi rok bojujemo le z ozaveščanjem ljudi, je prepričan Aleš Rozman. Ljudje pogosto ne poznajo osnov meteorologije in si zato vreme napačno predstavljajo, kar vodi v teorije zarote. Kritično še doda, da za »nekatere danes nič več ni naravno – razen modrega neba«.
Tudi hitrost širjenja informacij je danes bistveno večja kot nekoč. Včasih si za kakšen vremenski pojav izvedel iz časopisa ali od soseda, danes pa že v desetih minutah vidiš posnetke debele toče z drugega konca Slovenije, doda Svetlin, ki meni, da je premalo osnovnega znanja o vremenu. Tega bi morali pridobiti že v osnovni ali srednji šoli – področji, kot sta fizika in geografija, bi morali bolj sistematično pokriti osnove, kot so cikloni, anticikloni in podobno.
Danes ima tudi skoraj vsakdo telefon z dobro kamero, zato je vedno več fotografij poličastih oblakov, tornadov in superceličnih neviht, česar v preteklosti ni bilo, in zaradi tega imamo občutek, da je teh pojavov več, meni Grešak. »Če si nekoč živel v Mariboru, si le redko izvedel, kaj se dogaja v Ljubljani. Danes pa fotografije in posnetki v nekaj minutah zakrožijo po družbenih omrežjih.« Vremensko izjemni dogodki se pojavljajo od nekdaj, danes imamo o njih le več dokazov in vizualnega gradiva.
Ne le adrenalin, tudi preventiva
Čeprav so v ustvarjanje vsebin na spletni strani in družbenih omrežjih Meteoinfo Slovenija vpleteni navdušenci, ki za objave skrbijo v svojem prostem času, je organizacija dela resna. Ekipe so razpršene po vsej Sloveniji, povezane prek facebook klepeta si izmenjujejo sprotne informacije in lokacije. V ekipi je aktivnih deset članov: na teren jih hodi sedem, preostali izdajajo napovedi, urejajo spletno stran, pomagajo pri novicah in obveščanju.
»Eden od naših glavnih razlogov, zakaj sploh lovimo nevihte, je tudi ta, da želimo biti ažurni na spletu in pravočasno obveščati ljudi o morebitnih nevarnostih. Na tak način jim lahko pomagamo zmanjšati škodo – da denimo zaščitijo avtomobil, ostanejo doma ali se pravočasno odločijo, da ne gredo v gore,« pravi Aleš Rozman. Uradna opozorila lahko izdaja le agencija za okolje (Arso). »Mi izdajamo informativne karte oziroma možnosti pojava neviht, nikoli opozoril ali alarmov,« ga dopolni Domen Svetlin.
»Ko gremo na dopust, si nikoli ne želimo stabilnega in sončnega vremena, ampak malo akcije – kar našim dekletom ni ravno všeč,« v smehu prizna Rozman. Grešak pa ob tem dodaja, da si kljub temu nikoli ne želijo, da bi vreme komur koli povzročilo škodo.
Na vprašanje, ali nameravajo še naprej loviti nevihte, sogovorniki enoglasno in brez sence dvoma odgovorijo pritrdilno. Zaradi podnebnih sprememb bo ekstremnih podnebnih pojavov v prihodnje več, ne manj, saj človeštvo ni pripravljeno spremeniti načina življenja, kar pomeni, da se premikamo v smeri pesimističnega podnebnega scenarija.
