Smo nekako na četrtini novega stoletja. Se še spominjate optimizma, ki je vel ob prehodu v leto 2000 oziroma 2001 (in razprav, kdaj se novo stoletje pravzaprav začne)? Od tedaj se je zgodilo že marsikaj. Toliko, da je bržkone skrajni čas, da zapišemo dosedanjo, morda bi rekli prvo zgodovino 21. stoletja. Precej obsežna je že. Zato smo se odločili za feljtonski zapis najpomembnejšega, kar je zaznamovalo ta ne tako oddaljeni čas in naša življenja. Nismo prvi, to zagotovo ne, saj so nekaj podobnega nedavno že objavljali drugod, toda povsod so zgodovinski poudarki nekoliko drugačni.
Lotimo se torej podviga in začnimo pri svetovnem in slovenskem letu 2001.
Eden resnično prelomnih dogodkov, katerega posledice občutimo še danes, se dviga kot nekakšen mogočni zgodovinski kiklop, ki zasenči drugo dogajanje tistega leta: na koledarju je takrat pisalo 11. september 2001. Dogodek, danes znan kot Pearl Harbor 21. stoletja, je globoko zaznamoval Združene države Amerike in ves svet. Čeprav mlajše generacije Američanov (in drugih) tega dneva morda ne razumejo v vsej njegovi teži, so posledice tistega usodnega dne še vedno globoko vtkane v identiteto ameriškega naroda, ki je, kot ocenjujejo, takrat postal bolj zaprt vase in nezaupljiv do preostalega sveta.
Šok za svet
To je bil eden tistih dogodkov, ko se lahko vprašamo, kjer smo bili v tistem trenutku, ko se je zgodil. V osrednjih redakcijah vseh svetovnih medijev, tudi našega, so se vrteli prizori dogajanja v New Yorku. Na tisti dan je bilo jasno, da se pred očmi odvija nekaj zgodovinskega. Dogodek, v katerem je v New Yorku, Washingtonu in Pensilvaniji umrlo 2977 ljudi, je bil za ves svet kot elektrošok. Časopisi in televizije po vsem svetu so poročali o grozi, ki je spremljala sesutje stolpov, dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra (World Trade Center). Posnetek človeka, ki je padal z ene od stolpnic, v spominu še danes preganja mnoge. Članki, objavljeni v dneh po napadih, so poudarjali, kako se je Amerika, ki se je dolgo časa videla kot utrdba varnosti, prebudila in ugotovila, da je ranljiva. »Če želiš ponižati imperij, uniči njegove katedrale,« je takrat zapisala revija Time.
Do 11. septembra so mnogi živeli v prepričanju, da so varni pred zunanjimi grožnjami. Toda občutek se je tistega dne v trenutku razblinil. Ameriške politike je začelo najbolj zanimati vprašanje o obrambi – in napadu. Devet dni pred napadi je ameriški časnik Boston Globe objavil članek, v katerem so dvomili o učinkovitosti protiraketnega ščita, ki ga je promoviral tedanji ameriški predsednik George W. Bush. Analitiki so opozarjali, da visokotehnološki ščit ne more zaustaviti napadov, ki ne bodo prišli z raketami, temveč z ljudmi. In tako se je zgodilo.
Napadi so še posebno globoko pretresli in spremenili ameriško družbo. Strah pred tujci, priseljenci in teroristi je postal del vsakdanjih pogovorov. Ta paranoja je bržkone pripomogla k vzponu populističnih ideologij in voditeljev, kot je Donald Trump, ki med drugim podpirajo izolacionistično politiko in širijo strah pred zunanjim svetom. Trumpova retorika o zastrupljanju ameriškega naroda spominja na najtemnejše trenutke zgodovine.
Maščevalni odziv
Napadi so bili manifestacija tako imenovane asimetrične vojne – ko šibkejši nasprotnik z nepredvidljivimi metodami napada močnejšega. V času napadov se je ameriška politika usmerila v povračilne vojaške akcije. Pod vodstvom podpredsednika Dicka Cheneyja so ZDA začele vojno proti terorizmu, ki je leta 2003 pripeljala do invazije na Irak. V slogu Divjega zahoda so se takrat Združene države Amerike odzvale resnično maščevalno. Z najmodernejšimi napadalnimi vojaškimi sistemi so kmalu napadli zaostali Afganistan, kjer so talibani ponujali zatočišče snovalcem napadov 11. septembra. Kmalu je sledil Irak, čeprav se je pozneje pokazalo, da so bili argumenti za napada izmišljeni. Še vedno mednarodni pravniki razpravljajo o tem, ali je bila invazija na Irak zakonita ali ne.
Mnogi intelektualci, kot je Britanec Timothy Garton Ash, opozarjajo, da je bil odziv napačen: »Namesto boja proti pravi grožnji so ZDA zapravile ogromno denarja za neuspešne vojne, medtem ko je Kitajska tiho krepila svojo moč.«
Terorizem je ostal globalna grožnja, medtem ko so se ameriški poskusi vzpostavitve miru s silo izkazali za jalove. Irak je še desetletja po tem daleč od stabilne države, medtem ko so v Afganistanu talibani spet na oblasti.
Čeprav so bili napadi 11. septembra eden najbolj ključnih dogodkov moderne zgodovine, se zdi, da spomin nanje vendarle bledi. V mnogih ameriških šolah se ta dogodek obravnava le bežno ali sploh ne. Le 14 zveznih držav od petdesetih zahteva, da se v šolah poučuje o tej zgodovinski prelomnici, je nedavno poročala francoska revija Le Novuel Obs.
Kljub temu se travma še vedno odraža v tamkajšnji družbi. Po podatkih centra Pew Research, kjer opravljajo javnomnenjske raziskave, je 11. september za več kot tri četrtine Američanov eden najpomembnejših dogodkov njihovega življenja.
Prazne besede
Mnogi analitiki ocenjujejo, da ameriška zunanja politika po napadih ni več našla poti nazaj k idealu odprtosti in sodelovanja z mednarodno skupnostjo. Kot je leta 2004 dejal John Kerry, takratni demokratski predsedniški kandidat: »Amerika ni samo velika, ampak je tudi dobra.« Toda po razkritjih o mučenjih v zaporih, kot je Abu Graib, in po letih podobnih dogodkov, ki takšno trditev postavljajo na glavo, se takšne besede zdijo povsem prazne.
Dediščina 11. septembra je še vedno prisotna – od povečanega nadzora nad vsem prebivalstvom do okrepljene militantne mentalitete. Svet se po teh napadih nikoli ni povsem vrnil ali pozdravil. Nacionalna varnost je postala absolutna prioriteta, vendar je cena za to visoka – od zaupanja v institucije do politične (ne)enotnosti.
11. september je spremenil svetovno geopolitično sliko in ohranil Ameriko v položaju, kjer se sprašuje, ali je moč res najpomembnejše orodje za doseganje miru.
