Predstava o delu sodnika je v zavesti javnosti pogosto oblikovana po vzoru ameriških filmov in serij: dramatični govori v polni sodni dvorani, prelomni dokazi, predstavljeni v zadnjem trenutku, in porota, ki napeto odloča o usodi obtoženca. Toda resničnost slovenskega sodnika je precej drugačna. Je gotovo manj bleščeča, vendar nič manj zahtevna. V resnici se delo sodnika včasih začne dobesedno z zaboji obsežne dokumentacije, ki jih prinesejo v pisarno. To je svet, kjer sta namesto retoričnih bravur ključna natančen študij spisa in neomajna zavezanost načelom. Maja Baškovič je sicer vrhovna sodnica na področju kazenskega prava, ki je v mnogih pogledih drugačno od drugih področij in zahtevno zaradi obravnavanja temeljnih človekovih pravic.
»Težko si je predstavljati, koliko časa rabiš, da se prebiješ čez spis, ki ti ga prinesejo v več zabojih,« je med drugim pripovedovala sogovornica, ko smo jo povprašali o tem, kako se neki postopek začne in koliko časa običajno traja. V tem primeru je opisovala posebej kompleksno zadevo, kakršne so pogosto povezane z organiziranim kriminalom, kjer je zbrane ogromno dokumentacije. Ta podoba – sodnik, zatopljen v gore papirja – je morda najboljši uvod v razumevanje poklica, ki od posameznika ne terja zgolj vrhunskega pravnega znanja, temveč tudi izjemno delovno etiko, osebnostno zrelost in sposobnost prenašanja velikih psihičnih bremen.
Temelj v nepristranskosti
Pot primera do sodnikove mize pa se začne z mehanizmom, ki je temelj nepristranskosti sodstva. »Gre za neki matematičen, absolutno naključen 'pripad' zadev,« je pojasnila sodnica. Spisa sodniku namreč ne dodeli nadrejeni, niti si ga ne izbere sam. Ta sistem, ki temelji na vnaprej znanih pravilih, zagotavlja, da vsak primer pride k sodniku brez vnaprejšnjih vplivov. Prvi korak sodnika je tako soočenje z vsebino, ki jo je prejel v delo. In včasih se zgodi, da sodnik na primer ugotovi, da koga od vpletenih pozna. V takem primeru zakonodaja jasno določa pot: predlog za lastno izločitev. »Naši prvi načeli sta načeli neodvisnosti in nepristranskosti,« poudarja Maja Baškovič. »Če bi sodnik eno od strank poznal ali bil z njo v sorodu, bi bila zagata precejšnja. In da se temu izognemo, imamo na voljo ta institut izločitve sodnika.« Tudi sama se je že izločila iz kakšnega primera. Eden od razlogov je lahko tudi, da je sodnik že na prejšnjih nivojih sodeloval v zadevi v kakšni od drugih vlog, ki jih še opravljajo sodniki.
Ko sodnik prejme spis, ki je lahko rezultat večmesečnega dela policije in tožilstva – od prijave kaznivega dejanja, zbiranja dokazov, zdravniških pregledov in mnenj do zaslišanj prič v preiskavi – se začne njegova prva naloga: poglobljen študij. »Sodnik mora sam poznati spis do vseh podrobnosti. Drugače pravzaprav ne more voditi kazenskega postopka, ker mora posebej paziti tudi na to, kako zastavljati vprašanja in kako jih zastavljajo stranke v postopku. Če spisa ne pozna, tega preprosto ne more.« To ni pasivno branje. Sodišče je namreč zavezano iskanju materialne resnice, kar pomeni, da mora aktivno raziskati vsa ključna vprašanja.
Pred glavno obravnavo
Preden se sploh začne glavna obravnava, kot jo poznamo iz filmov, slovenski kazenski postopek predvideva eno od ključnih faz – predobravnavni narok. Ta institut, uveden z letom 2012, je namenjen racionalizaciji postopka. Na njem se obdolženec prvič izreče o krivdi. Če krivdo po obtožbi prizna in dokazi v spisu to priznanje podpirajo, se lahko postopek zaključi bistveno hitreje. Če do priznanja ne pride, pa se na tem naroku razčistijo procesna vprašanja in zakonitost dokazov, doreče se tudi, kateri dokazi se bodo izvajali na glavni obravnavi. »Stvari so po tem že nekoliko bolj jasne,« pojasni sodnica.
Šele nato pride na vrsto glavna obravnava. Sodne dvorane v Sloveniji so urejene po jasnih pravilih: sodniški pult je običajno malce dvignjen, natančno so določeni mesto za tožilca in obrambo ter prostor za pričanje. Tu se dokazi izvajajo neposredno. Zaslišujejo se priče, obdolženec pa poda svoj zagovor, če se za to odloči, saj tega ni dolžan storiti. Vloge so jasne: tožilec skuša dokazati očitke iz obtožnice, obramba pa poskuša doseči čim ugodnejši izid za obdolženca, v idealnem primeru oprostilno sodbo. Ob koncu glavne obravnave sledi razglasitev in nato zahteven proces pisanja sodbe.
Ključna razlika v primerjavi z ameriškim sistemom, ki je prek malih zaslonov prišel tudi v naše predstave, je vloga porote. V Sloveniji o krivdi ne odločajo laiki, temveč senat, ki ga sestavljajo poklicni sodnik in dva sodnika porotnika. Pri najhujših kaznivih dejanjih, kot so denimo umori, pa senat sestavljajo dva poklicna sodnika in trije porotniki. Tako končna odločitev praviloma ne sloni zgolj na eni osebi, razen kadar se za to odloči obtoženec sam: če se izjasni, da se strinja, da mu sodi sodnik posameznik.
Delo sodnika ni zgolj tehnično prebiranje zakonov in vodenje postopkov. V kazenskem pravu se sodniki vsak dan srečujejo s temnimi platmi človeške narave. Soočajo se s primeri nasilja, tragedijami in težkimi osebnimi zgodbami, ki pustijo sled. »To, da se te čisto nič ne bi dotaknilo, je pravzaprav iluzorno, ker smo vsi samo ljudje,« priznava Maja Baškovič. »Nemogoče je, da bi se pred tem popolnoma zaščitili.«
Obramba pred zlomom
Kako se sodnik obvaruje pred tem, da ga breme stisk, ki jih obravnava, ne zlomi? »Nekako moraš ustvariti razdaljo med seboj in med zadevami, ki jih obravnavaš,« pojasni sogovornica. Vendar odklop po koncu delovnega dneva ni preprost. »Vsakdo si mora najti svoj ventil, naj bo to narava, šport, kultura – vse tisto, kar sodniku pomaga odložiti ali predelati bremena, ki mu jih včasih 'naloži' služba.«
To delo ni samo služba, ampak s časom postane življenjski slog, ki vpliva tudi na družino. Dela praktično nikoli ni mogoče opraviti v osmih urah. Spisi romajo domov, delo se nadaljuje ob večerih, koncih tedna in med počitnicami. »Tudi to, da družine živijo s tem, da prinašamo domov dodatno delo, je tak slog,« dodaja. Etična drža sodnika prav tako ne zavezuje samo v sodni dvorani, ampak tudi v zasebnem življenju, 24 ur na dan.
Postati sodnik v Sloveniji je dolgotrajen in zahteven proces, ki zagotavlja visoko stopnjo strokovnosti in osebnostne integritete. Eden od temeljnih pogojev je starost najmanj 30 let. To je močan faktor, ki kaže, da se za ta poklic išče ljudi, ki so že nekako zrele, oblikovane osebnosti. Poleg tega morajo bodoči sodniki opraviti pravosodni izpit, ki velja za enega najtežjih strokovnih izpitov v državi in zahteva obsežno teoretično ter praktično znanje.
Sodniška funkcija je trajna, kar je ključnega pomena za neodvisnost. Sodniki namreč niso voljeni za določen mandat, kar jih varuje pred političnimi pritiski in jim omogoča, da sodijo izključno po ustavi, zakonu in svoji vesti, kot se zavežejo v prisegi pred državnim zborom. Ta prisega, »da bomo delovali po ustavi in zakonu in sodili po svoji vesti«, je po besedah sodnice »zelo sporočilna«.
Soustvarjanje reda
Sodišča sicer poleg kazenskih zadev odločajo še o vrsti drugih sporov oziroma zadev, od sporov med sosedi, izterjav neplačanih računov in delovnopravnih zadev do dedovanja, gospodarskih zadev ter občutljivih družinskih primerov. S svojim delovanjem »soustvarjajo red v družbi«, pravi Baškovičeva. »Mislim, da sodišča s svojim delovanjem prispevajo k delovanju in spoštovanju pravne države, da se stvari postavi na svoja mesta in da se v družbi skratka spoštuje neke norme.«
Kljub zahtevnosti in bremenom pa je to tudi poklic, ki prinaša veliko zadovoljstva. »Svoje delo imam rada. No, zato se tudi nekako lažje spopadam z vsemi temi izzivi,« zaključi sodnica. To je delo, ki je daleč od blišča filmskih platen, vendar je v svoji srčiki temeljni steber delovanja pravne države in urejene družbe. Kar pomislite, kako bi bilo, če sodišč in sodnikov ne bi imeli …
