Od obdobja epidemije se je tudi v slovenski delovni praksi precej ukoreninilo delo na domu. Marsikatero podjetje je namreč spoznalo, da s takim načinom ne izgubi veliko, kvečjemu celo nekoliko pridobi, denimo z zornega kota plačevanja stroškov prihoda na delo in odhoda z njega zaposlenega.
Pravno podlago za opravljanje dela na domu daje zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da se za delo na domu šteje tisto delo, ki ga delavec opravlja bodisi na svojem domu bodisi v prostorih po svoji izbiri, ki pa so zunaj delovnih prostorov delodajalca.
Prav tako se za delo na domu šteje delo na daljavo, ki ga delavec opravlja z uporabo informacijske tehnologije. Bistvena razlika med »običajnim« opravljanjem dela in delom na domu je torej lokacija opravljanja dela.
Pomembno je, da se morata o opravljanju dela na domu delodajalec in delavec posebej dogovoriti s pogodbo o zaposlitvi. Praviloma velja, da je enostranska odreditev dela na domu pravno nedopustna. Za delo na domu mora torej delodajalec pridobiti soglasje delavca.
Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za različno časovno obdobje opravljanja dela na domu. Tako se lahko dogovorita, da bo delo na domu trajalo celotni delovni čas, lahko pa tudi tako, da bo delavec delo na domu opravljal le del delovnega časa.
Zaradi varovanja interesov delavca mora delodajalec o nameravanem organiziranju dela na domu (in to še pred začetkom opravljanja takega dela) obvestiti tudi inšpektorat za delo. Ta lahko delodajalcu tudi prepove organiziranje ali opravljanje dela na domu, in sicer če se izkaže, da je delo na domu škodljivo, oziroma če grozi nevarnost, da postane škodljivo za delavce, ki delajo na domu, ali za življenjsko in delovno okolje, kjer se delo opravlja, ter v primerih, ko gre za dela, ki se sploh ne smejo opravljati kot delo na domu.
Poudariti želim, da ima delavec pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev na domu. Višino tega nadomestila morata pogodbeni stranki določiti v pogodbi o zaposlitvi.
Za katera sredstva pa lahko delavec prejme nadomestilo? Delavec običajno zagotovi delovna sredstva, kot so prostor, elektrika, voda, komunikacijske povezave in podobno. Za vsa ta sredstva je upravičen do prejetja nadomestila.
Kar zadeva računalnik, mobilni telefon, tiskalnik, pisalno mizo, stole, fascikle in podobno, pa je mogoče, da jih zagotovi delavec, za kar mu mora delodajalec prav tako plačati nadomestilo, mogoče pa je tudi to, da jih zagotovi delodajalec. V zvezi s tem se pojavlja vprašanje, ali mora v tem primeru delavec za njih plačati nadomestilo delodajalcu. Odgovor je ne. Delodajalec mora ta sredstva delavcu zagotoviti brezplačno.
Delodajalec in delavec se morata torej o opravljanju dela na domu posebej dogovoriti s pogodbo o zaposlitvi, v določenih okoliščinah pa tako soglasje ni potrebno, in sicer če gre za naravne ali druge nesreče, če se take nesreče pričakuje ali v drugih izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje delodajalca. V takih primerih se lahko vrsta ali kraj opravljanja dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, začasno spremenita tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler trajajo take okoliščine.
